Devterokanonične knjige

Devterokanonične knjige so tiste knjige Svetega pisma stare zaveze, ki jih Judje in nekateri kristjani (zlasti protestanti) ne štejejo za svete. Devterokanonične knjige so bile v svetopisemski kánon (izbor) uvrščene kot druge (grško starogrško δευτερος [devteros] = drugi) - tj. pozneje kot protokanonične knjige. Protestanti pravijo devterokanoničnim knjigam apokrifi in jim ne priznavajo Božjega navdiha.

Med devterokanonične (oziroma apokrifne) knjige Stare zaveze v slovenskem prostoru uvrščamo sedem knjig (ena od njih ima še dodatno poglavje) in dva dodatka k protokanoničnima knjigama:

  • Judita
  • Tobit (ponekod Tobija)
  • 1. knjiga Makabejcev
  • 2. knjiga Makabejcev
  • Knjiga modrosti
  • Sirah
  • Baruh
    • Jeremijevo pismo - dodatno 6. poglavje Baruhove knjige
  • Estera (grška) - dodatek k protokanonični Esterini knjigi
  • Dodatki (grški) k Danielu - dodatek k protokanonični Danielovi knjigi

V pravoslavnih izdajah Svetega pisma najdemo še nekatere druge knjige oziroma odlomke, ki jih ni v judovskem kánonu:

  • 3. knjiga Makabejcev
  • 1. Ezdrova knjiga
  • Psalm 151 (dodan na konec knjige Psalmov)
  • Manasejeva molitev (dodana na konec 2. kroniške knjige)

Novo zavezo sestavlja 27 knjig, ki jih sprejemajo (skoraj) vse različne krščanske skupnosti. Nekatere od knjig so bile uvrščene v svetopisemski kánon nekoliko pozneje oziroma so v nekaterih krogih zbujale določene pomisleke – tem knjigam včasih pravijo tudi devterokanonične knjige Nove zaveze. To so:

Glej tudi