Kardinal in pectore

Kardinal in pectore (latinsko cardinalis in pectore; italijansko il cardinale in petto) je kardinal, ki ga določi za to službo papež – navadno v konzistoriju, vendar njegovega imena ne objavi v javnosti iz različnih razlogov. Latinska označba izhaja iz dejstva, da kardinalovo ime ostane »skrito v papeževem srcu (prsih)«  (italijansko segreto nel cuore (petto) del pontefice).

Papež si pridržuje objavo kardinalov in pectore, po svoji uvidevnosti, v enem od naslednjih konzistorijev. Če papež umrje pred objavo imena, bodo ostala vsa imena, ki jih nosi in pectore, za vedno skrivnost in jih nikoli ne bomo mogli šteti v kardinalski zbor.

Kanonsko določilo

Sedanji Zakonik cerkvenega prava (latinsko Codex iuris canonici)[1] obravnava zadevo takole:

Cerkveni zakonik o kardinalu in pectore

Latinsko besedilo (canon 351 § 3) Italijanski prevod (canone 351 § 3) Slovenski prevod (kanon 351 § 3)

Promotus ad cardinalitiam dignitatem, cuius creationem Romanus Pontifex annuntiaverit, nomen autem in pectore sibi reservans, nullis interim tenetur Cardinalium officiis nullisque eorum gaudet iuribus; postquam autem a Romano Pontifice eius nomen publicatum fuerit, iisdem tenetur officiis fruiturque iuribus, sed iure praecedentiae gaudet a die reservationis in pectore.

Colui che è promosso alla dignità cardinalizia, se il Romano Pontefice ne ha annunciato la creazione, riservandosi però il nome in pectore, durante questo tempo non è tenuto ad alcun dovere e non gode di alcun diritto proprio dei Cardinali; tuttavia dopo che il suo nome è stato reso pubblico dal Romano Pontefice, è tenuto a tali doveri e fruisce di tali diritti; ma gode del diritto di precedenza dal giorno della riserva in pectore.

Tistega, ki je bil povzdignjen v kardinalsko čast, in je njegovo imenovanje rimski papež razglasil, imena pa ni povedal, v tem času ne vežejo nobene dolžnosti in nima nobenih pravic kardinalov; ko pa rimski papež pozneje njegovo ime objavi, ima iste dolžnosti in pravice, prednostni red pa mu gre od dneva, ko je bil v srcu izbran.

Objavi se na ta način:

  • papež lahko objavi imenovanje novega kardinala, čigar ime je zadržal in pectore;
  • kardinal in pectore nima nobenih dolžnosti niti pravic kardinalov v času med imenovanjem in javno objavo;
  • pravico do prednosti pred drugimi kardinali, ki so bili imenovani po njegovem postavljanju in pectore in pred njegovo objavo. Prednostni red se ne računa od dneva objave ali razglasitve, ampak od dneva imenovanja oziroma izvolitve in določitve v srcu.

Zakonik ne omenja primera, ko bi papež umrl, preden bi objavil morebitno izbrane kardinale in pectore; očitno je, da taka imenovanja ne spadajo pod cerkveno pravo, ker jih ni mogoče niti oblikovati niti dokazovati na kakršen koli način.

Kardinali in pectore od XV. do XVII. stoletja

Običaj imenovanja kardinalov in pectore izhaja od papeževanja Martina V.. Do konca stoletja je bilo samo 10 imenovanih na ta način, določila pa še niso bila jasna. Nekateri kardinali in pectore so sodelovali v konklavu, druge pa so razglasili naslednji papeži.

Papež Martin V.

23. julija 1423 sta bila izvoljena dva kardinala in pectore, ki pa ju ni razglasil:

  • Domenico Capranica, upravnik Ferma.
  • Domingo Ram i Lanaja CRSA, kardinal-škof v Portu. [2]
  • Giuliano Cesarini, izvoljen 24. maja 1426, objavljen 8. novembra 1430.
  • Prospero Colonna, izvoljen 24. maja 1426 in objavljen 8. novembra 1430.
  • Juan Casanova, izvoljen 8. novembra 1430, objavil ga je 4. julija 1431 Evgen IV..
  • Guillaume Ragenel de Montfort, izvoljen 8. novembra 1430, objavil ga je 4. julija 1431 Evgen IV..

Papež Pij II.

  • Burkhard Weisbriach (=Weißpriach), izvoljen 5. marca 1460, objavljen 31. maja 1462.

Papež Inocenc VIII.

9. marca 1489 je izvolil tri kardinale in pectore:

Papež Aleksander VI.

  • Luigi d'Aragona, izvoljen maja 1494, objavljen 19. februarja 1496.
  • Gianstefano Ferrero (tudi: Giovanni Stefano Ferrero), škof Vercellija; izvoljen 28. septembra 1500, objavljen 28. junija 1502. [5]
  • izvolil je štiri kardinale in pectore 20. marca 1500, a imena prvega ni nikoli objavil; drugi trije so objavljeni 28. septembra 1500 in ti so: [6]
  • Diego Hurtado de Mendoza y Quiñones, nadškof Seville v Španiji.
  • Amanieu d’Albret, apostolski administrator v Commingesu.
  • Pedro Luis de Borja Lanzol de Romaní OSIo.Hieros., nadškof Valencije. [7]

Papež Julij II.

Papež Pavel III.

Papež Urban VIII.

Papež Inocenc XII.

  • Sperello Sperelli, izvoljen 14. novembra 1699, objavljen 24. novembra 1699.

Kardinali in pectore od XIX. stoletja do danes

19. stoletje je videlo mnogo kardinalov v srcu; vsaj 15 pa tudi 20. stoletje.

Papež Pij VII.

23. februarja 1801 je izvolil 11 kardinalov v srcu:

16. maja 1803 je bil določen za kardinala v srcu Luigi Gazzoli, objavljen pa 11. julija 1803.

24. avgusta 1807 je bil izvoljen Francesco Guidobono Cavalchini, objavljen pa šele 6. aprila 1818.

8. marca 1816 je bilo določenih 10 kardinalov in pectore:

10. marca 1823 je izvoljen za kardinala v srcu Giacinto Placido Zurla, ki je bil razglašen 16. maja 1823.

Papež Leon XII.

20. decembra 1824 je bil izvoljen za kardinala v srcu Ludovico Micara, razglašen pa 13. marca 1826.

21. marca 1825 je bil določen za kardinala v srcu Mauro Cappellari, objavljen pa 13. marca 1826.

2. oktobra 1826 je bilo izvoljenih 6 kardinalov v srcu:

Papež Pij VIII.

15. marca 1830 je izvolil osem kardinalov in pectore, ki jih ni uspel razglasiti, ker je umrl že 30. novembra istega leta. Tako ne poznamo njihovih imen.

Papež Gregor XVI.

30. septembra 1831 je izvolil deset kardinalov v srcu:

23. junija 1834 je bilo izvoljenih šest kardinalov v srcu:

6. aprila 1835 je imenovan za kardinala v srcu Ambrogio Bianchi, objavljen pa 8. julija 1839.

19. maja 1837 je ustvarjen za kardinala in pectore Angelo Mai, objavljen pa 12. februarja 1838.

12. februarja 1838 so imenovani trije kardinali in pectore:

13. septembra 1838 je izbran za kardinala in pectore Filippo de Angelis, razglašen pa 8. julija 1839.

30. novembra 1838 je izvoljen za kardinala in pectore Gabriele Ferretti, nadškof Ferma, razglašen pa 8. julija 1839.

18. februarja 1839 je imenovan za kardinala v srcu Charles Januarius Acton, razglašen pa 24. januarja 1842. [12]

23. decembra 1839 so bili imenovani 3 kardinali in pectore:

14. decembra 1840 sta bila določena 2 kardinala in pectore:

12. julija 1841 sta bila določena 2 kardinala in pectore:

22. januarja 1844 je bil določen za kardinala v srcu Fabio Maria Asquini, tajnik združbe za škofe, objavljen 21. aprila 1845. [17]

22. julija 1844 so imenovani 4 kardinali in pectore:

21. aprila 1845 so imenovani 4 kardinali in pectore, a njihova imena niso bila nikoli razglašena.

24. novembra 1845 je izvoljen en kardinal in pectore, a njegovo ime ni bilo objavljeno.

Papež Pij IX.

21. decembra 1846 sta imenovana dva kardinala in pectore:

15. marca 1852 sta izvoljena dva kardinala in pectore:

19. decembra 1853 je izvoljen za kardinala in pectore Camillo Di Pietro, nuncij na Portugalskem, ki je bil objavljen 16. junija 1856.

15. marca 1875 je izvoljenih 5 kardinalov in pectore:

Papež Leon XIII.

13. decembra 1880 so izvoljeni trije kardinali in pectore:

30. decembra 1889 je imenovan za kardinala in pectore Vincenzo Vannutelli, apostolski nuncij na Portugalskem, objavljen 23. junija 1890.

16. januarja 1893 sta izvoljena dva kardinala in pectore:

19. junija 1899 sta izvoljena dva kardinala in pectore:

Papež Pij X.

27. novembra 1911 je izvoljen za kardinala in pectore António Mendes Bello, lizbonski patriarh, objavljen 25. maja 1914. [21]

Papež Benedikt XV.

4. decembra 1916 je izvoljen za kardinala in pectore Adolf Bertram, škof Wrocława, Poljska (takrat Breslau, Nemčija), objavljen 15. decembra 1919. [22]

Papež Pij XI.

13. marca 1933 je izvoljen za kardinala v srcu:

[23]

Papež Pij XII.

Ni imenoval nobenega kardinala v srcu.

Papež Janez XXIII.

28. marca 1960 so imenovani trije kardinali in pectore, ki pa niso bili nikoli objavljeni. Danes menijo, da sta dva od teh kardinalov bila Francesco Lardone, apostolski nuncij v Turčiji ter Josif Slipji, takrat nadškof v Lvovu (Ukrajina); in pectore naj bi ga bil imenoval za kardinala že Pij XII. 1949, česar pa ni nikoli objavil; Pavel VI. ga je odel v škrlat 22. februarja 1965, ko je bil metropolit. [24] [25]

Papež Pavel VI.

28. aprila 1969 sta bila izvoljena dva kardinala in pectore:

24. maja 1976 je izvoljen za kardinala in pectore František Tomášek, apostolski upravitelj Prage, objavljen 27. junija 1977. [27]

Papež Janez Pavel I.

Med svojim 33-dnevnim papeževanjem 1978 ni imenoval nobenega kardinala.

Papež Janez Pavel II.

30. junija 1979 je bil izvoljen za kardinala in pectore Ignatius Kung Pin-Mei, škof Šanghaja, razglašen 28. junija 1991. Papež je odlašal z objavo zaradi komunističnega nasilja ter preganjanja Rimu zvestih katoličanov na Kitajskem. [28]

21. februarja 1998 sta bila imenovana dva kardinala in pectore:

  • Marian Jaworski, nadškof Lvova (Ukrajina), objavljen 21. februarja 2001.
  • Jānis Pujats, nadškof Rige, objavljen 21. februarja 2001. [29]
  • 21. oktobra 2003 je izvolil papež Janez Pavel II. enega kardinala v srcu, ki ga nikoli ni objavil zaradi smrti, ki je nastopila 2. aprila 2005. [30]

Omenjali so kot verjetna tri imena:

  1. Tadeusz Kondrusiewicz, nadškof Moskve, ki ga je krajevni pravoslavni patriarh zelo napadal;
  2. Joseph Zen Ze-Kiun, nadškof Hong Konga, ki je kritiziral komunistične kitajske oblasti zaradi preganjanja vernikov;
  3. Stanisław Dziwisz, takratni nadškof Krakova in papežev osebni tajnik. [31]
  4. O imenu tega skrivnostnega kardinala pa kroži še četrto ime. Tako naj bi bil to – po pisanju turških medijev – celo Gülen, ki ga Erdogan dolži kot duhovnega očeta za ponesrečen državni udar v Turčiji 2016, in se je z njim srečal 1998 papež Janez Pavel II. v zvezi z medverskim dialogom. Ta podmena je seveda brez osnove in praktično nemogoča: Gülen je namreč muslimanski imam, torej nekristjan; kot tak ne more biti niti duhovnik – kaj šele kardinal – pa četudi in pectore! [32]

Papež Benedikt XVI.

Med njegovim papeževanjem ni bilo niti enega imenovanja in pectore.

Papež Frančišek

Tudi on ni doslej (6. XII. 2018) imenoval še nobenega kardinala in pectore.

Sklici

  1. ↑ Zakonik cerkvenega prava – Codex iuris canonici. Razglašen z oblastjo papeža Janeza Pavla II. Izdal Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, 1983. Latinski izvirnik s slovenskim prevodom – brez komentarjev.
  2. ↑ »Consistory – 1423«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 5. decembra 2018.
  3. ↑ »konzistorij – 26. julij 1492«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 5. decembra 2018.
  4. ↑ »konzistorij – 3. avgust 1492«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 5. decembra 2018.
  5. ↑ »konzistorij – 28. junij 1502«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 5. decembra 2018.
  6. ↑ »konzistorij – 20. marec 1500«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 5. decembra 2018.
  7. ↑ »konzistorij – 28. september 1500«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 5. decembra 2018.
  8. ↑ »konzistorij – 24. november 1512«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 5. decembra 2018.
  9. ↑ »Consistory – 21 May 1535«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 5. decembra 2018.
  10. ↑ »Consistory – 31 May 1535«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 5. decembra 2018.
  11. ↑ vice-camerlengo della camera apostolica
  12. ↑ »Consistory – 18 February 1839«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 5. decembra 2018.
  13. ↑ vice-camerlengo della camera apostolica
  14. ↑ »Consistory – 23 December 1839«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  15. ↑ »Consistory – 14 December 1840«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  16. ↑ »Consistory – 12 July 1841«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  17. ↑ »Consistory – 22 January 1841«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  18. ↑ »Consistory – 15 March 1875«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  19. ↑ »Consistory – 13 December 1880«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  20. ↑ »Consistory – 19 June 1899«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  21. ↑ »Consistory – 27 November 1911«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  22. ↑ »Consistory – 4 December 1916«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  23. ↑ »Consistory – 13 March 1933«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  24. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. decembra 2018. Pridobljeno 4. decembra 2018.
  25. ↑ »Consistory – 28 March 1960«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  26. ↑ »Consistory – 28 April 1969«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  27. ↑ »Consistory – 24 May 1976«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  28. ↑ »Consistory – 30 June 1979«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  29. ↑ »Consistory – 21 February 1998«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  30. ↑ »Consistory – 21 October 2003«. Catholic Hierarchy. 20. november 2018. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  31. ↑ »Le cardinal mystère«. La Dernière Heure. 5. april 2005. Pridobljeno 6. decembra 2018.
  32. ↑ »"Cavallo di Troia dei Crociati", "Cardinale in pectore": le fantasiose accuse della stampa turca contro Fethullah Gulen«. Fides. 10. avgust 2016. Pridobljeno 4. decembra 2018.

Glej tudi

Zunanje povezave

Članek je del serije o
Krščanstvu
Pregled
Jezus Kristus
Molitve
Osebnosti
Krščanske cerkve in sekte
Zgodovina Cerkve
Arhitektura
(angleško)
(italijansko)
(francosko)