Kipar (ozvezdje)

Kipar
Ozvezdje
Kipar
Seznam zvezd v ozvezdju Kipar
Latinsko imeSculptor
KraticaScl
Rodilnik latinskega imenaSculptoris
SimbolikaKipar
Rektascenzija0h {2}m
Deklinacija−30°
DružinaLa Caille
KvadrantSQ1
Površina475 (°)²
(36. po velikosti)
Glavne zvezde4
Bayer/Flamsteed
zvezde		18
Zvezde s planeti6
Zvezde svetlejše
kot 3,00m		0
Zvezde znotraj
10,00 pc (32,62 ly)		2
Najsvetlejša zvezdaα Scl (4,30m)
Najbližja zvezdaGliese 1
(14.22 sv.l., 4.,36 pc)
Messierova telesa0
Sosednja
ozvezdja		Kit
Vodnar
Južna riba
Žerjav
Feniks
Peč
Vidno na širinah med +50° in −90°.
Najprimernejše opazovanje ob 21:00 - November.

Kipar (latinsko Sculptor) je majhno in temno ozvezdje na južnem nebu. Predstavlja kiparja. Osnoval ga je Nicolas Louis de Lacaille v 18. stoletju. Izvorno ga je poimenoval Apparatus Sculptoris (kiparjev atelje), a se je kasneje ime skrajšalo.

Zgodovina

Umetnikova predstavitev kiparjevega ateljeja, skupaj s sosednjimi ozvezdji, ki so Kit in Električni stroj, v Urania's Mirror (1825)

Območje južno od Kita in Vodnarja je leta 270 pr. n. št. poimenoval Arat kot Vode – področje raztresenih zvezd, od katerih izstopata le dve svetlejši zvezdi. Profesor astronomije Bradley Schaefer je domneval, da sta te dve zvezdi najverjetneje Alfa in Delta Kiparja.[1]

Francoski astronom Nicolas-Louis de Lacaille je prvi opisal ozvezdje v francoščini kot l'Atelier du Sculpteur (kiparjev atelje) leta 1751–52,[2][3] kjer je upodobil mizo s tremi nogami z izklesano glavo na vrhu ter kladivo in dve dleti na kosu marmorja ob njej.[4] De Lacaille je med svojim dvoletnim postankom na Rtu dobrega upanja opazoval in katalogiral skoraj 10.000 južnih zvezd, poimenoval pa je tudi novih štirinajst ozvezdij v neraziskanih področjih neba južne nebesne poloble, ki niso vidna iz Evrope. Poimenoval je vse, razen enega v čast instrumentom, ki so simbolizirali Razsvetljenstvo.[a][5]

Značilnosti

Kipar je majhno ozvezdje, ki meji na severu na Vodnarja in Kita, na vzhod na Peč, na jug na Feniksa, na jugozahod na Žerjava in na zahodu na Južno ribo. Blizu je tudi svetla zvezda Fomalhaut.[6] Tričrkovna oznaka ozvezdja, ki jo je sprejela Mednarodna astronomska zveza leta 1922, je "Scl".[7] Uradne meje ozvezdja, ki jih je definiral Eugène Delporte leta 1930,[b] so definirane kot poligon 6 segmentov. V ekvatorialnem koordinatnem sistemu ležijo koordinate rektascenzije teh mej med 23h 06.4m in 01h 45.5m, medtem ko koordinate deklinacije ležijo med −24,80° in −39,37°.[9] Celotno ozvezdje je vidno le opazovalcem, ki so južneje od širine 50°S.[c]

Pomembne značilnosti

Zvezde

Nenavadna spirala okoli rdeče orjakinje R Kiparja.[11]

V Kiparju se nahaja nobena zvezda, ki bi bila svetlejša od 3. magnitude. To se da razložiti z dejstvom, da se v Kiparju nahaja južni galaktični pol,[12] kjer je gostota zvezd zelo nizka. A v ozvezdju se kljub temu nahaja 56 zvezd, ki so svetlejše ali enake navidezni magnitudi 6,5.[d]

Najsvetlejša zvezda je Alfa Kiparja, spremenljivka tipa SX Ovna s spektralnim tipom B7IIIp in navidezno magnitudo 4,3.[14] Od Zemlje je oddaljena 780 ± 30 svetlobnih let.[15]

Eta Kiparja je rdeča orjakinja s spektralnim tipom M4III, ki spreminja svojo magnitudo na intervalu 4,8 do 4,9. To dela z več različnimi periodami, ki so 22,7, 23,5, 24,6, 47,3, 128,7 in 158,7 dni.[16] Predvideva se, da je okoli 1.082-krat svetlejša od Sonca.[17] Od Zemlje je oddaljena 460 ± 20 svetlobnih let.[18]

R Kiparja je rdeča orjakinja, ki je obdana s spiralami materiala, ki je bil izbruhan pred 1800 leti. Od Zemlje je oddaljena 1.440 ± 90 svetlobnih let.[19]

Astronomska skupnost Južne Afrike je leta 2003 poročala, da so opazovanja spremenljivk tipa Mire T, U, V in X Kiparja zelo nujne, saj so njihove svetlobne krivulje zelo nepopolne.[20]

Telesa globokega Vesolja

Ozvezdje vsebuje tudi Kiparjevo pritlikavo galaksijo, pritlikavo galaksijo, ki je članica Krajevne skupine, pa tudi Kiparjeve skupine, skupine galaksij, ki je najbližja Krajevni skupini. Kiparjeva galaksija (NGC 253) je spiralna galaksija s prečko in največja članica te skupine. Leži blizu meje med Kiparjem in Kitom. Opazna članica skupine je tudi nepravilna galaksija NGC 55.

Posebna galaksija v Kiparju je Cartwheelova galaksija. Od nas je oddaljena 500 milijonov svetlobnih let. Cartwheelova galaksija ima skorjo iz starejših, rumenih zvezd in zunanji obroč iz mlajših, modrih zvezd, kar je rezultat trčenja pred okoli 300 milijoni let. Zunanji obroč je velik 100.000 svetlobnih let. Manjša galaksija v trčenju je sedaj vključena v skorjo, odkar se je pomikala na razdalji 250.000 svetlobnih let. Valovi, ki so nastali pri trčenju, so v zunanjem obroču zagnali močno rojevanje zvezd.[21]

Stvari, poimenovane po ozvezdju

Sculptor (AK-103) je bila ladja Vojne mornarice ZDA razreda Crater, ki je bila poimenovana po latinski (in tudi angleški) različici imena.

Viri

Sklici

  1. ↑ Ta izjema je Mizasta gora oz. Miza, poimenovana po Mizasti gori. Ostalih trinajst ozvezdij (skupaj s Kiparjem) je Zračna črpalka, Dletce, Šestilo, Peč, Ura, Mikroskop (ozvezdje), Kotomer, Oktant, Slikar, Kompas, Mreža in Teleskop.[5]
  2. ↑ Delporte had proposed standardising the constellation boundaries to the International Astronomical Union, who had agreed and gave him the lead role[8]
  3. ↑ While parts of the constellation technically rise above the horizon to observers between 50°N and 65°N, stars within a few degrees of the horizon are to all intents and purposes unobservable.[10]
  4. ↑ Objects of magnitude 6.5 are among the faintest visible to the unaided eye in suburban-rural transition night skies.[13]

Citati

  1. ↑ Schaefer, Bradley E. (2002). »The latitude and epoch for the formation of the southern Greek constellations«. Journal for the History of Astronomy. Zv. 33, part 4, št. 113. str. 313–50. Bibcode:2002JHA....33..313S. ISSN 0021-8286.
  2. ↑ Ridpath, Ian. »Lacaille's Southern Planisphere of 1756«. Star Tales. Self-published. Pridobljeno 25. avgusta 2015.
  3. ↑ Lacaille, Nicolas Louis (1756). »Relation abrégée du Voyage fait par ordre du Roi au cap de Bonne-espérance«. Mémoires de l'Académie Royale des Sciences (v francoščini). str. 519–592 [589].
  4. ↑ Ridpath, Ian. »Sculptor«. Star Tales. Pridobljeno 3. decembra 2016.
  5. ↑ 5,0 5,1 Wagman 2003, str. 5–6.
  6. ↑ Klepešta, Josef; Rükl, Antonín (1974) [1969]. Constellations. Hamlyn. str. 234–35. ISBN 0-600-00893-2.
  7. ↑ Russell, Henry Norris (1922). »The new international symbols for the constellations«. Popular Astronomy. Zv. 30. str. 469. Bibcode:1922PA.....30..469R.
  8. ↑ Ridpath, Ian. »Constellation boundaries: How the modern constellation outlines came to be«. Star Tales. self-published. Pridobljeno 1. junija 2016.
  9. ↑ »Sculptor, constellation boundary«. International Astronomical Union. Pridobljeno 4. decembra 2016. {navedi revijo}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  10. ↑ Ridpath, Ian. »Constellations«. Star Tales. self-published. Pridobljeno 1. junija 2016.
  11. ↑ »Surprising Spiral Structure Spotted by ALMA«. ESO Press Release. Pridobljeno 11. oktobra 2012.
  12. ↑ Blaauw, A.; Gum, C.S.; Pawsey, J.L.; Westerhout, G. (1960). »The new IAU system of galactic coordinates (1958 revision)«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. Zv. 121. str. 123. Bibcode:1960MNRAS.121..123B. doi:10.1093/mnras/121.2.123.
  13. ↑ Bortle, John E. (Februar 2001). »The Bortle Dark-Sky Scale«. Sky & Telescope. Sky Publishing Corporation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2014. Pridobljeno 4. marca 2016.
  14. ↑ »Alpha Sculptoris– Rotationally Variable Star«. SIMBAD Astronomical Database. Centre de Données astronomiques de Strasbourg. Pridobljeno 5. decembra 2013.
  15. ↑ van Leeuwen, F. (2007). »Validation of the New Hipparcos Reduction«. Astronomy and Astrophysics. Zv. 474, št. 2. str. 653–64. arXiv:0708.1752. Bibcode:2007A&A...474..653V. doi:10.1051/0004-6361:20078357.
  16. ↑ Tabur, V.; Bedding, T. R. (2009). »Long-term photometry and periods for 261 nearby pulsating M giants«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. Zv. 400, št. 4. str. 1945–61. arXiv:0908.3228. Bibcode:2009MNRAS.400.1945T. doi:10.1111/j.1365-2966.2009.15588.x.
  17. ↑ McDonald, I.; Zijlstra, A. A.; Boyer, M. L. (2012). »Fundamental parameters and infrared excesses of Hipparcos stars«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. Zv. 427. str. 343. arXiv:1208.2037. Bibcode:2012MNRAS.427..343M. doi:10.1111/j.1365-2966.2012.21873.x. Vizier catalog entry
  18. ↑ Brown, A. G. A.; in sod. (Gaia collaboration) (Avgust 2018). »Gaia Data Release 2: Summary of the contents and survey properties«. Astronomy & Astrophysics. Zv. 616. A1. arXiv:1804.09365. Bibcode:2018A&A...616A...1G. doi:10.1051/0004-6361/201833051. Zapis Gaia DR2 za ta vir na VizieR.
  19. ↑ Brown, A. G. A.; in sod. (Gaia collaboration) (Avgust 2018). »Gaia Data Release 2: Summary of the contents and survey properties«. Astronomy & Astrophysics. Zv. 616. A1. arXiv:1804.09365. Bibcode:2018A&A...616A...1G. doi:10.1051/0004-6361/201833051. Zapis Gaia DR2 za ta vir na VizieR.
  20. ↑ Cooper, Tim (2003). »Presidential address: Amateur Observations – Successes and Opportunities«. Monthly Notes of the Astronomical Society of Southern Africa. Zv. 62. str. 234–240. Bibcode:2003MNSSA..62..234C.
  21. ↑ Wilkins, Jamie; Dunn, Robert (2006). 300 Astronomical Objects: A Visual Reference to the Universe. Buffalo, New York: Firefly Books. ISBN 978-1-55407-175-3.

Viri

  • Ridpath, Ian (2001), Stars and Planets Guide, Princeton University Press, ISBN 0-691-08913-2
  • Wagman, Morton (2003). Lost Stars: Lost, Missing and Troublesome Stars from the Catalogues of Johannes Bayer, Nicholas Louis de Lacaille, John Flamsteed, and Sundry Others. Blacksburg, VA: The McDonald & Woodward Publishing Company. ISBN 978-0-939923-78-6.

Zunanje povezave

Koordinati: Sky map 00h 00m 00s, −30° 00′ 00″