Knjiga Džina

Knjiga Džina je uradno kitajsko zgodovinsko besedilo, ki zajema zgodovino dinastije Džin od leta 266 do 420. Knjigo so leta 648 sestavili številni uradniki po naročilu cesarskega dvora dinastije Tang. Glavni urednik je bil kancler Fang Šuanling. Glavni vir podatkov so bili predvsem uradni dokumenti iz cesarskih arhivov. Nekaj esejev v zvezkih 1, 3, 54 in 80 je sestavil sam cesar Tajdzong iz dinastije Tang. V knjigo ni vključena le zgodovine dinastije Džin, temveč tudi obdobje šestnajstih kraljestev, ki je bilo sočasno z dinastijo Vzhodni Džin.

V času severnih in južnih dinastij je bilo napisanih več kot 20 zgodovin Džina, od katerih jih je bilo 18 še vedno ohranjenih na začetku dinastije Tang. Cesar Tajdzong menil, da so vse zgodovine pomanjkljive in je ukazal sestaviti novo standardno zgodovino za to obdobje.^[1] Nova zgodovina je bila del širšega projekta šestih zgodovin, ki naj bi zapolnile vrzeli med Zapisi treh kraljestev, Knjigo Songa, Knjigo Čija, Knjigo Veja in časom vladajočega cesarja.^[2] Kot del tega načrta razprave v Knjigi Džina ne pokrivajo le Džina, ampak tudi predhodna tri kraljestva, s čimer zapolnijo vrzeli v Zapisih treh kraljestev.^[3]

Knjigo je med letoma 646 in 648 na hitro sestavil odbor 21 oseb, ki ga je vodil glavni urednik Fang Šuanling. Ker je nekatera poglavja napisal cesar Tajdzong iz Tanga, je delo včasih dobilo častno oznako "cesarjevo avtorstvo".^[1]

Knjiga Džina je imela najdaljšo obdobje rojevanja katere koli uradne zgodovine, saj je ugledala luč sveta šele 229 let po koncu dinastije, ki jo opisuje.^[4]

Knjigo so kritizirali, ker je bolj kot realnosti dinastije Džin odražala dvorno politiko dinastije Tang, ki jo je sestavila.^[5] Knjiga je kljub temu, da je imela na voljo ne le že obstoječo Zgodovino Džina, temveč tudi veliko primarnih virov iz dinastije Džin, v prvi vrsti temeljila na Dzang Rongšujevi knjigi z enakim naslovom (Džinšu) iz Južnega Čija. Vključevala je tudi gradivo iz izmišljenih romanov. Zgodovinar Tang Liu Džidži (661–721) je urednike obtožil, da so na splošno izbirali vire z najbolj živim in prepričljivim jezikom, namesto tistih, ki so bili zgodovinsko najbolj zanesljivi.^[2]

Knjiga ima zaradi širokega kroga ustvarjalcev in omejenega časa pisanja veliko notranjih protislovij in uredniških napak. Mednje spadajo napačno črkovana osebna in krajevna imena, osnutku podoben nedodelan jezik in navzkrižna sklicevanja na neobstoječa poglavja, ki so bila domnevno načrtovana, a nikoli pravočasno dokončana za objavo.^[6]

Knjiga Džina je kljub tem pomanjkljivostim priznana kot najpomembnejši primarni vir za dinastijo Džin in šestnajst kraljestev, ker so bile vse obstoječe zgodovine in drugi viri, iz katerih je bila sestavljena, izgubljeni. Izjeme so naključni navedki v nekaj drugih ohranjenih delih.^[6]