Oskar Klein

Oskar Klein
Rojstvo	Oskar Benjamin Klein 15. september 1894({padleft:1894|4|0}-{padleft:9|2|0}-{padleft:15|2|0})[1][2][…] Mörby[d][1]
Smrt	5. februar 1977({padleft:1977|4|0}-{padleft:2|2|0}-{padleft:5|2|0})[4][5][…] (82 let) Stockholm[4]
Druga imena	Oskar Benjamin Klein
Bivališče	Švedska
Državljanstvo	švedska
Narodnost	švedska
Področja	fizika
Ustanove	Univerza v Kopenhagnu Univerza Michigana Univerza v Lundu Univerzitetni kolidž v Stockholmu
Alma mater	Nobelov inštitut Univerzitetni kolidž v Stockholmu doktorat 1921
Doktorski študenti	David Mathias Dennison
Poznan po	Kaluza-Kleinova teorija Kleinov paradoks Klein-Gordonova enačba Rydberg-Klein-Reesova metoda
Vplivi	Svante August Arrhenius
Pomembne nagrade	medalja Maxa Plancka (1959)

Oskar Benjamin Klein, švedski fizik, * 15. september 1894, Mörby, Švedska, † 5. februar 1977, Stockholm, Švedska.^[6]

Klein poleg Nielsa Bohra velja za enega najvplivnejših skandinavskih fizikov.^[7]

Rodil se je v Mörbyju, v občini Danderyd, severno od Stockholma, glavnemu rabiju Stockholma, Gottliebu Kleinu iz tedanjega štajerskega Humennéja, in Antonie (Toni) Levy. V Nobelovem inštitutu je že zelo mlad postal Arrheniusov študent. Pred začetkom 2. svetovne vojne je bil na poti k Perrinu v Francijo, vendar so ga prej mobilizirali.

Od leta 1917 je nekaj let delal z Bohrom na Univerzi v Kopenhagnu. Doktoriral je leta 1921 na Univerzitetnem kolidžu v Stockholmu (sedaj Univerza v Stockholmu). Leta 1923 so mu ponudili profesuro na Univerzi Michigana v Ann Arborju, kamor se je preselil skupaj s pravkar poročeno ženo Gerdo Koch iz Danske. Leta 1925 se je vrnil v Kopenhagen. Nekaj časa je delal z Ehrenfestom v leidnu, nato pa je leta 1926 postal docent na Univerzi v Lundu. Leta 1930 je sprejel mesto rednega profesorja teoretične fizike na Univerzitetnem kolidžu v Stockholmu, ki ga je pred njim opravljal Fredholm do svoje smrti leta 1927. Kot profesor emeritus se je upokojil leta 1962.

Klein velja za avtorja vpeljave zamisli, ki je del Kaluza-Kleinove teorije, da so dodatne razsežnosti (še posebej peta) fizikalno stvarne, vendar so zvite in zelo majhne v primerjavi z običajnimi tremi, kar je značilno za teorijo strun in M-teorijo.

Leta 1959 mu je Nemško fizikalno društvo podelilo medaljo Maxa Plancka.

• Klein-Gordonova enačba
• Klein-Nišinova enačba
• Kleinov paradoks
• plazemska kozmologija

• Deser, Stanley (Junij 1977). »Oskar Klein«. Physics Today. Zv. 30, št. 6. str. 67–68. Bibcode:1977PhT....30f..67D. doi:10.1063/1.3037609. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2013. Pridobljeno 4. septembra 2014.
• Ravndal, Finn (16. september 2013). »Oskar Klein and the fifth dimension«. arXiv:1309.4113 [physics.hist-ph].

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Oskar Klein.

• O'Connor, John Joseph; Robertson, Edmund Frederick, »Oskar Klein«, Arhiv zgodovine matematike MacTutor (v angleščini), Univerza v St Andrewsu
• Akademsko drevo Oskarja Kleina na Physics Tree (angleško)