Papež Hadrijan II.

 Hadrijan II. 
Papež Hadrijan II.
Papež Hadrijan II.
Začetek papeževanja14. december 867 (izvoljen in posvečen)
Konec papeževanja13. december 872
PredhodnikNikolaj I.
NaslednikJanez VIII.
Redovi
Položaj106. papež
Osebni podatki
Rojstvo792[1]
Rim, Frankovski imperij
Smrt14. december 872
Rim, Sveto rimsko cesarstvo
PokopanCerkev sv. Petra v Rimu
NarodnostItalijan
Prejšnji položajkardinal-duhovnik pri cerkvi sv. Marka
Drugi papeži z imenom Hadrijan
Catholic-hierarchy.org

Hadrijan II., papež Rimskokatoliške cerkve; * 792 Rim (Papeška država, Frankovsko kraljestvo); † 13. december 872 Rim ( Papeška država, Italija, Sveto rimsko cesarstvo).

Življenjepis

Po smrti papeža Nikolaja so izvolili Rimljani na papeški prestol skoraj 75-letnega Hadrijana iż slavne rimske družine Colonna, ki je dala Cerkvi že dva papeža: Štefana III. in Sergija II. .

Gregor IV. ga je povišal v kardinala-duhovnika pri cerkvi sv. Marka. Bil je resen papeški kandidat že po smrti Leona IV. (855) in Benedikta III. (858).

Družinska tragedija

Hadrijan je verjetno odklonil izvolitev zato, ker sta še živeli njegova žena in hčerka. Preden je postal duhovnik, je bil namreč poročen. Z ženinim dovoljenjem je vstopil v duhovniški stan. Zadela pa ga je huda družinska nesreča. Gubbijski škof Arzenij, ki je bil sorodnik Anastazija Knjižničarja , je bil pred posvečenjem tudi poročen in je imel sina Elevterija (Eleutherius). Ta je pobegnil z omenjeno hčerko papeža Hadrijana. Ko ga je rimska oblast zaradi tega začela preganjati, je dekle skupaj z njeno materjo umoril; pobegniti pa ni več mogel, ker so ga ujeli ter obsodili na smrt. Za sodelovanje pri zločinu je bil – verjetno ne brez razloga – osumljen tudi Anastazij Knjižničar; zato je papež Hadrijan obnovil obsodbo, ki jo je izrekel proti Anastaziju že Leon IV. Knjižničar je pobegnil na cesarski dvor in se kljub pozivom ni prišel opravičit. Šele pozneje se je udeležil Četrtega carigrajskega koncila [2] kot član cesarskega spremstva.[3][4]

Osmi vesoljni cerkveni zbor

V Carigradu so se zgodile velike politične spremembe. Zarotniki so septembra 867 umorili razuzdanega cesarja Mihaela Pijanca[5] ter posadili na cesarski prestol mladoletnega Bazilija Makedonca[6]. Ta je odvzel prigrabljeno čast patriarhu Fotiju, ga zaprl v samostan in osvobodil iz ječe ter vrnil na patriarški sedež Ignacija. Naslednje leto je poslal poslanstvo v Rim, da bi o tem obvestili papeža. Ker je medtem bil že mrtev, je Nikolajev naslednik Hadrijan II. poslance naklonjeno sprejel, pregledal njihove listine in že junija 869 sklical sinodo pri svetem Petru v Rimu. Tu so potrdili sklepe njegovega prednika, obsodili sklepe carigrajske sinode, ki jo je vodil 867 Fotij, vse njegove spise sežgali in njega samega ponovno izobčili.
Papež je takoj poslal tri odposlance, da naj v Carigradu objavijo rimske sklepe in obsodijo soudeležence pri razkolu. |Ostijski škof Donat (Donatus), nepijski škof Štefan ter diakon Marin (Marinus) so ponesli papeževo pismo, kjer poziva cesarja, naj v Carigradu čim prej skliče vesoljni cerkveni zbor, na katerem naj sodelujejo le tisti škofje, ki bodo podpisali papežev obrazec zedinjenja (libellus satisfactionis). [4] Cesar Bazilij (867-886) je sklical koncil|, ki je obnovil pretrgano cerkveno edinost, potrdil dovoljenost in primernost češčenja svetih podob, kakor tudi zamenjavo na carigrajskem patriarškem sedežu. Tako se je Ignacij zopet vrnil na patriarški sedež, kjer je ostal vse do svoje smrti 877.[7]

Slovansko bogoslužje

Knez Svetopolk I. s svojimi sinovi

V cerkvi Marije Snežne je o Božiču 867 Hadrijan II. z vsemi častmi sprejel solunska brata Cirila in Metoda ter slovesno potrdil bogoslužne knjige v slovanskem jeziku.[8]
Žitje Konstantina o tem dogodku v 17. poglavju poroča, da je papež sprejel slovenske knjige, jih posvetil in položil (na oltar) v cerkvi svete Marije, ki se imenuje Fatne (Jaslice); in peli so nad njimi sveto liturgijo."[9]

Smrt

Papež Hadrijan II. je umrl 13. decembra 872 v Rimu.
Pokopan je v Baziliki svetega Petra v Vatikanu.

Glej tudi

Opombe in viri

  1. ↑ Record #118700014 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ↑ Osmi vesoljni cerkveni zbor oziroma Četrti carigrajski ekumenski koncil je potekal v letih 869-870
  3. ↑ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 100:.{navedi knjigo}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava)
  4. ↑ 4,0 4,1 F. Chobot. A pápák története. str. 149.
  5. ↑ Mihael III., z vzdevkom Pijanec, je zavladal že s tremi leti in je vladal 842-867
  6. ↑ Cesar Bazilij I., z vzdevkom Makedonec, je vladal 867-886.
  7. ↑ S. Bigham. The Image of God the Father in Orthodox Theology and Iconography and other studies. str. 41.
  8. ↑ Metod Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 44.
  9. ↑ Anton Strle. Leto svetnikov III. str. 285.

Nadaljnje branje

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • De Cormenin, Louis Marie; Gihon, James L., A Complete History of the Popes of Rome, from Saint Peter, the First Bishop to Pius the Ninth (1857)
  • P. Váczy: Magyarország kereszténysége a honfoglalás korában. MTA, Budapest 1938.
  • J. Gruden in J. Mal: Zgodovina slovenskega naroda. Družba svetega Mohorja v Celovcu 1910.

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Papež Hadrijan II.
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Nikolaj I. 		Papež
867–872 		Naslednik: 
Janez VIII.