Rašidunski kalifat

Rašidunski kalifat
ٱلْخِلَافَةُ ٱلرَّاشِدَةُ (arabsko)
al-Khilāfah ar-Rāšidah
632–661
Rašidunski kalifat v njegovem največjem obsegu pod kalifom Utmanom okoli leta 654
Rašidunski kalifat v njegovem največjem obsegu pod kalifom Utmanom okoli leta 654
Glavno mesto
Uradni jezikiarabščina
Skupni jezikirazlični regionalni jeziki[1]
Religija
islam
Kalif 
• 632–634
Abu Bakr (prvi)
• 634–644
Omar
• 644–656
Uthman
• 656–661
Ali
Zgodovina 
• Nasledstvo po Mohamedu
632
• Osvojitev Perzije
633–654
• Omarjevo nasledstvo
634
• Omarjev umor in Utmanovo nasledstvo
644
• Utmanov umor in Alijevo nasledstvo
656
• Alijev umor
661
• Prva fitna (notranji konflikt), ki se je končala po Alijevem odstopu
661
Površina
655[2]6400000 km2
Valuta
Predhodnice		 Naslednice
Država Medina
Bizantinsko cesarstvo
Sasanidsko cesarstvo
Gasanidi
Omajadski kalifat
Obseg Rašidunskega kalifata

Rašidunski kalifat (arabsko ٱلْخِلَافَةُ ٱلرَّاشِدَةُ, romanizirano al-Khilāfah ar-Rāšidah) je bila država, ki so ji zaporedno vladali prvi štirje kalifi (dobesedno 'nasledniki'): Abu Bakr, Omar, Utman/Osman in Ali. Znani so kot 'Rašid un' ali 'pravično vodeni' kalifi (arabsko الْخُلَفاءُ الرّاشِدُونَ, romanizirano al-Khulafāʾ ar-Rāšidūn. Muslimansko skupnost in politiko so vodili od smrti islamskega preroka Mohameda leta 632 do ustanovitev Omajadskega kalifata leta 661.

Za prvih 25 let kalifata je bila značilna hitra vojaška širitev, med katero je kalifat postal najmočnejša gospodarska, kulturna in vojaška sila v zahodni Aziji in severovzhodni Afriki. Do leta 650 si je kalifat poleg Arabskega polotoka podredil Levant, dele Zakavkazja na severu, severno Afriko od Egipta vzhodnega roba današnje Tunizije na zahodu in Iransko planoto do delov Srednje in Južne Azije na vzhodu.

Kalifat se je končal po petletnem obdobju notranjih sporov. Naziv Rašidun izhaja iz globoko zakoreninjenega prepričanja v sunitskem islamu, da so bili kalifi 'pravično vodeni' in obdarjeni z vrhunsko pobožnostjo in modrostjo[3] in so zato predstavljali verski model (suna), ki mu je treba slediti in ga posnemati.[4] Kalifi so v muslimanski zgodovini znani tudi kot 'pravoverni ' ali 'patriarhalni' kalifi.[5]

Po Mohamedovi smrti junija 632 so muslimanski voditelji razpravljali o tem, kdo naj ga nasledi. Za razliko od kasnejših kalifov je Rašidune običajno izbrala neka majhna skupina prerokovih spremljevalcev na 'posvetovanju' (sunnah).[a] ali pa jih je imenoval njihov predhodnik.[b] Mohamedov tesni spremljevalec Abu Bakr (vl. 632–634) iz klana Banu Tajm je bil izvoljen za prvega kalifa v Medini in začel osvajati Arabski polotok. Njegov naslednik Omar (vl. 634–644) je bil iz klana Banu Adi in edini rašidunski kalif, ki ga niso umorili. Pod Omarjem se je kalifat izjemno hitro širil in osvojil več kot dve tretjini Bizantinskega cesarstva in skoraj celotno Sasanidsko cesarstvo.

Omarja je po atentatu nasledil Utman (vl. 644–656) z klana Banu Umaja. Leta 951 je dokončal osvajanje Perzije in nadaljeval s pohodi na bizantinska ozemlja. Utman je bil umorjen junija 656. Nasledil ga je Ali (vl. 656–661) iz klana Banu Hašim, ki je prestolnico prenesel v Kufo. Med njegovim vladanjem se je začela državljanska vojna, imenovana prva fitna, ker Utmanov sorodnik in guverner Sirije Muavija ibn Abu Sufjan (vl. 661–680) ni priznal njegove vrhovne oblasti in trdil, da je treba Osmanove morilce takoj kaznovati. V vojni se je pojavila še tretja frakcija, znana kot haridžiti, ki so jo tvorili nekdanji Alijevi privrženci. Slednji so se uprli tako Aliju kot Muaviji, potem ko po bitki pri Sifinu nista sprejela arbitraže. Vojna je privedla do strmoglavljenja Rašidunskega kalifata in Muavijeve ustanovitve Omajadskega kalifata leta 661. Vojna je tudi trajno utrdila delitev med sunitskimi in šiitskimi muslimani, pri čemer so šiitski muslimani verjeli, da je bil Ali prvi zakoniti kalif in imam po Mohamedu, ter dajali prednost njegovi in ne Mohamedovi krvni liniji.[8]

Etimologija

Arabska beseda rāšidūn (ednina rāšid, راشد) pomeni "pravično voden". Vladavina teh štirih kalifov se v sunitskem islamu šteje za "pravično vodeno", kar pomeni, da predstavlja model (suno), ki ga je treba z verskega vidika slediti in posnemati.[9] Šiitski muslimani, ki zavračajo vladavino prvih treh kalifov kot nelegitimno, tega izraza ne uporabljajo.[10]

Zgodovina

Kovanec Rašidunskega kalifata (okoli 647–670), ki je posnemal bizantinske kovance; na njem je upodobljen cesar Konstans II. z žezlom in globusom s križem
Osmanska miniatura, ki prikazuje Mohameda (na sredini) in rašidunske kalife Abu Bakra, Omarja, Utmana in Alija (16. stoletje)

Med kandidati, ki so želeli biti Mohamedov naslednik, so bili:

  • Pleme Kurejš, Prerokovi spremljevalci, znani kot "Deset, ki jim je bil od Mohemeda obljubljen raj" (al-ʿashara al-mubashsharūn), vključno z Abu Bakrom, Omarjem, Abu Ubajda ibn al-Džarahom, Utmanom, Talha ibn Ubajd Allah Zubajr ibn al-Avamom, Said ibn Abi Vakasom in Abd al-Rahman ibn Avfom; [11]
  • člani Hašemitskega klana, vključno z Alijem in Abasom ibn Abd al-Mutalibom, ki sta bila najbližja Mohamedova krvna sorodnika; [11]
  • prebivalci Medine, "naveličani" prevlade beguncev iz Meke; [11]
  • člani aristokratskega klana Omajadov, ki so imeli močan položaj v Meki ter močne trgovske in finančne zveze.[11]

Abu Bakrovo vladanje (632–634)

Nastanek kalifata

Po Mohamedovi smrti leta 632 (leta 11 po hidžri) je na sedežu klana Banu Saida potekalo zborovanje Ansarjev (dobesedno Pomočniki), domorodcev iz Medine. Splošno prepričanje v tistem času je bilo, da so se Ansarji sestali, da bi se med seboj dogovorili o novem voditelju muslimanske skupnosti. Pri tem so namerno izključili Muhadžirune (begunce iz Meke), čeprav je to kasneje postalo predmet razprav.[12]

Ko sta za zborovanje izvedela Abu Bakr in Omar, oba ugledna Mohamedova spremljevalca, sta postala zaskrbljena zaradi morebitnega državnega udara in kljub temu, da nista bila povabljena, pohitela na zborovanje. Ob prihodu je Abu Bakr nagovoril zbrane može in jih opozoril, da bi vsak poskus izvolitve voditelja zunaj Mohamedovega lastnega plemena Kurejšev verjetno povzročil nesoglasja, saj lahko samo oni pridobijo potrebno spoštovanje v skupnosti. Nato je za roko prijel Omarja in drugega spremljevalca, Abu Ubaida ibn al-Džaraha, in ju ponudil Ansarjem kot možno izbiro. Odgovorili so mu s predlogom, da Kurejši in Ansarji izberejo vsak svojega voditelja, ki bi nato vladala skupaj. Predlog je sprožil prepire, Omar pa je naglo prijel Abu Bakrovo roko in mu prisegel zvestobo. Njegovemu zgledu so sledili Abu Ubajda ibn al-Džarah, Ansarji, Kurejšij in drugi zbrani možje.[13] Abu Bakr je prevzel naziv kalifaṫ rasul Allah (خَلِيفةُ رَسُولِ اللهِ, naslednik Božjega glasnika) ali preprosto kalif.[14]

Sunitski muslimani trdijo, da je bil Abu Bakr skoraj univerzalno sprejet kot vodja muslimanske skupnosti z nazivom kalif, čeprav je bilo imenovanje nekoliko sporno zaradi naglice. Šiitski muslimani trdijo, da so Mohamedovi spremljevalci iz Medine razpravljali o tem, kdo od njih naj ga nasledi pri vodenju zadev muslimanov, medtem ko je bila Mohamedova širša družina zaposlena z njegovim pokopom.[15]

Več spremljevalcev, najvidnejši med njimi je bil Ali ibn Abi Talib, je sprva zavračalo priznanje Abu Bakrove avtoritete.[16] Slednji so morda razumno pričakovali, da bo vodstvo prevzel Ali, saj je bil Mohamedov bratranec in zet.[17] Teolog Ibrahim al-Nakhai meni, da je imel Ali zaradi družinskih povezav podporo tudi med Ansarji. Ali je bila njegova kandidatura za nasledstvo postavljena pred zbor, ni znano, čeprav ni izključeno.[18] Abu Bakr je kasneje poslal Omarja, da se sooči z Alijem in pridobi njegovo zvestobo, kar je povzročilo prepir, morda tudi nasilje.[19] Po šestih mesecih je skupina sklenila mir z Abu Bakrom in Ali mu je ponudil svojo zvestobo.[20] Nesoglasje večine plemen, ki so sprejela islam, ni bilo znak nevere, ampak tega, da Abu Bakr ni imel konsenza muslimanske skupnosti, da bi bil kalif.[21]

Vojne proti odpadnikom

Islamska osvajanja 622–750:
   Širitev pod Mohamedom 622–632
   Širitev med Rašidunskim kalifatom, 632–661
  Širitev med Omajadskim kalifatom, 661–750

Kmalu po Mohamedovi smrti so se začele težave, ki so ogrozile enotnost in stabilnost nove skupnosti in države. Odpadništvo v obliki zavračanja poslušnosti in plačevanja davkov Abu Bakru se je razširilo na vsa plemena na Arabskem polotoku z izjemo Meke in Medine in klanov Takif iz Taifuja in Abdul Kais iz Omana. V nekaterih primerih so odpadla cela plemena. Druga so le zadržala zakat, davek na miloščino, vendar niso uradno izpodbijala islama. Mnogi plemenski voditelji so trdili, da so preroki, nekateri že takrat, ko je bil Mohamed še živ. Prvi od takšnih je bil Asuad Ansi, ki je napadel južno Arabijo[22] in ga je 30. maja 632 ubil jemenski guverner Feroz, sicer perzijski musliman.[23] Novica o njegovi smrti je prišla v Medino kmalu po Mohamedovi smrti. Odpadniško pleme al Džamama je vodil domnevni prerok Musajlima,[24] tudi on pred Mohamedovo smrtjo. Druga središča upornikov so bila v Nadždu, vzhodni Arabiji, takrat znani kot al-Bahrajn, in Južni Arabiji, znani kot al-Jaman, vključno z Mahro. Mnoga plemena so trdila, da so se podredila Mohamedu in da se je z Mohamedovo smrtjo njihova zvestoba končala,[24] kalif Abu Bakr pa je vztrajal, da se je zvestoba prenesla nanj. Posledica nesoglasij so bile vojne proti odpadnikom, znane kot ridda.[24]

Grobnici kalifov Abu Bakra in Omarja (desno), Medina, današnja Savdska Arabija

Kampanje proti odpadnikom ali so potekale in bile končane v 11. letu po hidžri. 12. leto po hidžri se je začelo 18. marca 633 z združitvijo Arabskega polotoka pod kalifom Abu Bakrom v Medini.[25] Abu Bakr je muslimansko vojsko razdelil na več korpusov. Najmočnejši korpus in glavna sila muslimanov je bil korpus Halida ibn al-Valida, ki se je boril proti najmočnejšim uporniškim silam. Druge enote so se vojskovale na manj pomembnih območjih in naj bi pokorile manj nevarna odpadniška plemena. Abu Bakrov načrt je bil najprej očistiti Nadžd in zahodno Arabijo okoli Medine in se nato spopasti z Malikom ibn Nuvajrahom in njegovimi silami med Nadždom in al-Bahrajnom. Nazadnje bi se osredotočil proti najnevarnejšemu sovražniku, Musajlimahu in njegovim zaveznikom v al-Jamami. Po vrsti uspešnih pohodov je Halid ibn al-Valid premagal Musajlimaha v bitki pri Jamami.[26]

Pohodi v Perzijo in Sirijo

Potem ko je Abu Bakr združil Arabijo pod islamom, je začel vdirati na ozemlje Bizantinskega in Sasanidskega cesarstva. Težko je reči, kakšni so bili njegovi prvotni nameni, vsekakor pa so sprožili zgodovinska dogajanja, ki so v samo nekaj kratkih desetletjih privedla do enega največjih imperijev v zgodovini. Abu Bakr je začel z Irakom, najbogatejšo provinco Sasanidskega cesarstva.[27] Leta 633 je poslal generala Halida ibn al-Valida, da napade Sasanidsko cesarstvo.[27] Zatem ja poslal štiri vojske napast bizantinsko provinco Sirijo,[28] vendar je bila odločilna operacija izvedena šele, ko je bil Halid po osvojitvi Iraka leta 634 premeščen na sirsko fronto.[29]

Omarjevo vladanja (634-644)

Omar ibn al-Hattab[30]:685 je bil glavni Mohamedov spremljevalec in svetovalec ter po poroki njegove hčerke Hafse bint Omar z Mohamedom tudi njegov tast. Za svojega naslednika ga je imenoval umirajoči Abu Bakr in oblast je prevzel 23. avgusta 634. S tem je postal drugi muslimanski kalif po Mohamedovi smrti. [31] Mo mnenju Laure Veccia Vaglieri se lahko širitev islama iz "izoliranega dogodka" v arabski zgodovini v "dogodek svetovnega pomena" pripiše prav Omarjevim političnim sposobnostim.[32]

Po svojem pristopu je Omar prevzel naziv amir al-mu'minin (poveljnik vernikov), ki je kasneje postal standardni naziv kalifov.[33] Med njegovo 10-letno vladavino se je islamski imperij širil z izjemno hitrostjo. Novi kalif je nadaljeval osvajalsko vojno, ki jo je začel njegov predhodnik, prodrl še dlje v Sasanidsko cesarstvo in na bizantinsko ozemlje in začel osvajati Egipt.[34] Vse te regije so bile bogate in pod oblastjo močnih držav, vendar so dolge vojne med Bizantinci in Perzijci obe strani vojaško izčrpali in islamske vojske so jih zlahka premagale. Do leta 640 so cela Mezopotamija, Sirija in Palestina prišle pod oblast Rašidunskega kalifata. Egipt je bil osvojen leta 642, skoraj celotno Sasanidsko cesarstvo pa leta 643.[35]

Medtem ko se je kalifat še naprej hitro širil, je Omar postavil temeljne politične strukture, potrebne za obstoj kalifata. Ustanovil je Divan, urad za opravljanje vladnih zadev. Vojska in njeno plačevanje je bila neposredno pod državnim nadzorom. V osvojenih deželah Omar ni zahteval, da se nemuslimansko prebivalstvo spreobrne v islam, niti ni poskušal centralizirati oblasti. Namesto tega je podložnemu prebivalstvu dovolil, da obdrži svojo vero, jezik in običaje. Njihovo lokalno oblast je pustil razmeroma nedotaknjeno, uvedel je le guvernerja (emirja) in finančnega uradnika, imenovanega amil. Emir in amil sta bila ključni del učinkovite davčne mreže, ki je financirala imperij.

S plenom, pridobljenim med osvajanji, je lahko materialno podprl svojo vero. Mohamedovi spremljevalci so dobili pokojnino, od katere so lahko dostojno živeli, kar jim je omogočilo, da so nadaljevali verske študije in izvajali duhovno vodstvo v svojih skupnostih in zunaj njih. Ob vstopu v Jeruzalem je Omar ukazal, da se očisti okolica Salomonovega templja in tam zgradi mošeja.[36]

Muslimanske zgodbe, ki se prenašajo od njegove smrti, poudarjajo Omarjev "asketizem, njegovo skrb za revne in ... javne finance". Izročilo pravi, da je imel eno samo oguljeno obleko, ki jo je zakrpal z usnjem, ko se je strgala. Namen teh zgodb je bil poudariti njegovo pobožnost in odrekanje in to, da ni jemal denarja iz državne zakladnice,[37] na drugi strani pa noben zgodovinski zapis ne omenja, da bi sam kaj prispeval v zakladnico ali kaj dal revežem. Zgodbe o asketskem življenju je zato težko uskladiti z dejstvom, da so njegovi vodilni spremljevalci zelo obogateli. Omarjev delež plena iz osvojenih dežel je bil vsaj enak deležem njegovih spremljevalcev.[38]

Omarjeva zasluga je tudi uvedba islamskega koledarja. Koledar je lunarni in se začne z letom 622, ko se je Mohamed izselil v Medino (hidžra).

Omarja je leta 644 med jutranjo molitvijo ubil njegov perzijski suženj Abu Lulua Firuz.[39][40][41] Za vodenje molitev je Omar imenoval Suhajba ibn Sinana.[42]

Utmanova vladavina (644-656)

Utman ibn Afan je postal kalif pri sedemdesetih letih. Bil je eden od zgodnjih Mohamedovih spremljevalcev in po poroki z Mohamedovima hčerkama Rukajo in Um Kultum Mohamedov zet. Rojen je bil v močnem klanu Omajadov iz mekanskega plemena Kurejš. Pod njegovim vodstvom se je imperij razširil na Fars, današnji Iran, del Horasana (današnji Afganistan) in Armenijo.[43] Njegova vladavina se je končala z njegovim umorom. Najbolj znan je morda po ustanovitvi odbora, ki je standardiziral in kanoniziral Koran.

Izvolitev

Omar je pred smrtjo imenoval odbor šestih mož, ki naj bi odločali o naslednjem kalifu, in ga zadolžil, da za kalifa izbere enega od njih samih. Vsi člani odbora, tako kot Omar, so bili iz plemena plemena Kurejš. Njegov načrt za izbiro naslednjega kalifa je bil kritiziran zaradi majhnosti in nereprezentativnosti odbora,[44] saj je izključil muslimane iz Medine, Meke, Tajefa in drugih plemen.[44] Odbor tudi ni imel odločilnega sedmega člana, ki bi bil jeziček na tehtnici.[45]

Odbor je izbiro zožil na dva kandidata: Utmana in Alija. Ali je bil iz klana Banu Hašim iz plemena Kurejš, iz katerega je bil tudi Mohamed. Bil je Mohamedov bratranec in zet in eden od njegovih spremljevalcev od samega začetka njegovega poslanstva. Osman je bil iz Omajadskega klana plemena Kurejš, Mohamedov drugi bratranec in zet ter eden prvih spreobrnjencev v islam. Za novega kalifa je bil na koncu izbran Utman.

Vladanje

Utman je kot kalif vladal dvanajst let. V prvi polovici svoje vladavine je bil najbolj priljubljen kalif med vsemi Rašiduni. V drugi polovici vladavine se je soočal z naraščajočo opozicijo, ki so jo vodili Egipčani, zbrani okoli njegovega naslednika Alija.

Utmanov zadnji projekt je bila končna različica Korana. Utman je ustanovil odbor, zadolžen za ureditev Korana na podlagi zbranih besedil na pergamentu, kosteh in kamnih iz časa Mohamedovega življenja. Prepise svetega besedila je poslal v vsa muslimanska mesta in garnizije in uničil starejše različice besedil.[46]

Utman je kljub notranjim težavam nadaljeval z osvajalnimi vojnami, ki jih je začel Omar. Rašidunska vojska je osvojila bizantinsko severno Afriko, vdrla na Iberski polotok in osvojila nekaj obalnega ozemlja. Osvojila je otoka Rodos in Ciper in leta 652 napadla Sicilijo.[47] Na severu je osvojila celotno Sasanidsko cesarstvo in prodrla na vzhod do spodnjega toka Inda.[43]

Umor

Utman je bil velikodušen pri delitvi plena in zemlje svojim sorodnikom in spremljevalcem iz plemena Kurejš. Guvernerji pod njegovo jurisdikcijo so bili obtoženi ekstravagance in pretiranega pobiranja davkov, kar je sprožilo ljubosumje in jezo med muslimani, zlasti tistimi v Egiptu in Iraku, ki so bili izključeni iz delitve plena. Z večanjem ozemlja in velikega števila spreobrnjencev v islam se je moč Kurejšev zmanjšala. Ogorčeni nad tem, kar so imeli za Utmanov nepotizem, so se začeli zbirati protestniki, da bi odstavili Utmana. Oblegali so njegovo hišo in mu ponudili na izbiro odstop ali smrt[48] in nazadnje vdrli v njegovo hišo in ga ubili.

Alijeva vladavina (656–661)

Ali ibn Abi Talib je bil Mohamedov bratranec in zet.[49] V sunitskem islamu je bil četrti kalif, v šiitskem islamu pa velja za zakonitega Mohamedovega naslednika, čigar imenovanje je bilo napovedano v govoru na Gadir Humu februarja 632 in že pred tem.[50] Na Gadir Humu je Mohamed izjavil: "Komur sem jaz mavla, je [tudi] Ali mavla", s čimer je bil po prepričanju šiitov imenovan za Mohamedovega naslednika.

Med dobrimi in pomembnimi dejanji, ki mu jih pripisuje islamska književnost, so bila, da je bil prvi moški, ki je sprejel islam, in oseba, ki je podprl Mohameda, ko je prvič predstavil islam svojim sorodnikom.[51][52][53][54][55] Mohamedu je omogočil varen pobeg v Medino, ko je sam kot vaba tvegal svoje življenje.[56][57][58][59][60] V Medini je prisegel bratstvo Mohamedu, se poročil z njegovo hčerko Fatimo,[61][62][63] bil Mohamedov tajnik v Medini in njegov namestnik med pohodom na Tabuk.[64] Po mnenju številnih poznavalcev je bil najsposobnejši bojevnik v Mohamedovi vojski in eden od dveh muslimanov, ki sta zastopala islam proti krščanski delegaciji iz Nadžrana.[65][66][67][68] Igral je ključno vlogo pri zbiranju Korana, osrednjega besedila islama. [69]

Kriza in propad

Glavni članek: Prva fitna.
Mohamedova vdova Ajša v bitki pri Basri; miniatura v rokopisu Siyer-i Nebi iz 16. stoletja

Po Utmanovem umoru so uporniki in meščani Medine za kalifa izvolili Mohamedovega bratranca Alija.[70] Ali je prestolnico prenesel v Kufo, garnizijsko mesto v Iraku.[71] Kmalu zatem je odpustil več provincialnih guvernerjev, med katerimi so bili tudi Utmanovi sorodniki, in jih nadomestil z zaupanja vrednimi pomočniki, kot sta bila Malik al-Aštar in Salman Perzijec.

Del prebivalstva kalifata je zahteval maščevanju za atentat na kalifa Utmana in velika vojska upornikov, ki so jo vodili Zubajr, Talha in Mohamedova vdova Ajša, se je podala v boj proti storilcem. Vojska je zavzela Basro in usmrtila 4000 domnevnih nasprotnikov. Ali je z vojsko krenil proti Basri in se v bližini mesta sreča z nasprotnikom. Talha in Zubajr se nista želela spopasti z Alijem, ponoči pa sta se vojski kljub temu spopadli. Po izročilu sunitskih muslimanov so bitko začeli storilci, vpleteni v Utmanov umor, ki so se bali, da bi pogajanja med Alijem in nasprotniki privedla do njihovega ujetja in usmrtitve. Bitka pri Basri je bila prva bitka med muslimani. Zmagal je Ali in nato zgladil spore. Ugledna Mohamedova spremljevalca Talha in Zubajr sta v bitki padla, Alijev sin Hasan ibn Ali pa je spremil Ajšo nazaj v Medino.

Ajšinemu uporu je sledil poziv Muavije, Utmanovega sorodnika in guvernerja Sirije, ki je zahteval smrt Utmanovih morilcev. Muavijev poziv velja bolj za poskus prevzema oblasti v kalifatu kot za poskus maščevanja Utmanovega umora. Sledila je bitka med Alijem in Muavijo pri Sifinu, ki se je končala neodločeno, potem pa je Ali izgubil kontroverzno arbitražo, v kateri je razsodnik Amr ibn al-Asom podprl Muavijo. Sledila je Alijeva bitka pri Nahravanu proti uporniškim haridžitom, frakciji njegovih nekdanjih podpornikov, ki so zaradi nezadovoljstva z arbitražo nasprotovali tako Aliju kot Muaviji. Alijeve sile so zaradi uporov in pomanjkanje podpore v številnih provincah izgubile nadzor nad večino ozemlja kalifata v korist Muavije, drugi veliki deli imperija, med njimi Sicilija, Severna Afrika, obalna območja Iberskega polotoka in nekatere utrdbe v Anatoliji pa so bili izgubljeni v korist tujih imperijev.

Bitka pri Sifinu, ilustracija v rokopisu Tarikh-i Bal'ami iz 14. stoletja

Leta 661 je Ibn Muldžam ubil Alijo v haridžitski zaroti, v kateri so nameravali ubiti več islamskih voditeljev v poskusu končanja državljanske vojne. Atentata na Muavijo in Amr ibn al-Asa nista uspela.

Vodstvo kalifata je za šest mesecev prevzel Alijev sin Hasan in se dogovoril z Muavijo, da zgladi odnose med nasprotnima skupinama muslimanov. V sporazumu je bilo dogovorjeno, da Muavija ne bo imenoval naslednika in da bo izbiro naslednjega voditelja prepustil islamskemu svetu. Muavija je ta dogovor prelomil in za naslednika imenoval svojega sina Jazida I. Hasan je bil umorjen,[72] Muavija pa je ustanovil Omajadski kalifat, ki je nadomestil Rašidunskega.[40][41]

Širitev

Rašidunski kalifat se je vztrajno širil. V prvih 24 letih je osvojil ogromno ozemlje, ki je obsegalo Mezopotamijo, Levant, dele Anatolije in večino Sasanidskega cesarstva.

Nekatere razlage so uspeh rašidunske invazije na Bizantinsko in Sasanidsko cesarstvo na severu, zahodu in vzhodu razlagale z oslabitvijo obeh cesarstev v medsebojnih vojnah,[73] zlasti v vojni v letih 602–628,[74] in justinijanski kugi,[75] ki je ohromila obe državi. Arabska plemena so v desetletjih pred invazijo služila kot plačanci v vojskah obeh cesarstev, s čimer so pridobila izkušnje in dragocene vojaške taktične veščine in poznavanje bojišč.[76][77] Pred invazijo se je veliko Arabcev načrtno preselilo v Sirijo, Palestino in Irak, kjer so jih zaradi skupnega arabskega jezika in običajev z Navdušenjem sprejeli. Nekaj prišlecev se je celo vključilo v bizantinsko in sasanidsko vojsko.[78]

Tamponski državi Lahmidov in Gasanidov, ki sta v prejšnjih časih ščitili cesarstvi, sta v času invazije izginili. Med druge dejavnike spada ljubezen arabskih beduinov do plenjenja in ropanja stalno naseljenih ljudstev,[78] morda najbolj odločilno pa je bilo versko prepričanje zavojevalcev, da je osvajanje dežel nevernikov sveta vojna/džihad meča in da je plen, ki so ga zavzeli, božansko določena nagrada za osvajalce.[78]

Arabska osvajanja so se začela z manjšimi napadi, ki so se hitro stopnjevali, ko so napadalci naleteli na šibak bizantinski in perzijsko odpor.

Osvajanje Sasanidskega cesarstva

Zemljevid poti, po kateri je Halid ibn al-Valid osvojil Irak
Kovanec Rašidunskega kalifata, imitacija kovanca vladarja Sasanidskega cesarstva Kozrava II.; kovnica BYS (Bišapur), leto 25 (35 po hidžri, 656 n. št.)

Prva vojaška poteza kalifata po zatrtju upora v Arabiji je bila invazija na Sasanidsko cesarstvo.[79] Leta 633 je kalif Abu Bakr poslal v Mezopotamijo svojega generala Halida ibn al-Valida z nalogo, da jo osvoji. General je po vstopu v Irak s svojo 18.000 glavo vojsko[80] odločilno zmagal v štirih zaporednih bitkah: pri Dhat al-Salasilu (april 633), na reki (tretji teden aprila 633),[81] Valaji[82] (maj 633) in Ulaisu (sredina maja 633).[83] V zadnjem tednu maja 633 je po začetnem odporu v bitki pri Hiri v roke muslimanov padlo glavno mesto Iraka.

Potem ko se je vojska odpočila, je Halid junija 633 krenil proti mestu Anbar, ki se je uprlo in bilo po nekajtedenskem obleganju julija 633 poraženo in se je predalo. Zadnji teden julija 633 je osvojil mesto Ein ul Tamr,[84] s čimer je osvojil skoraj celo Mezopotamijo. Zatem se je odzval klicu na pomoč generala Ijada ibn Ganma, ki je bil v Dumat al-Džandalu v severni Arabiji ujet med uporniškimi plemeni. Halid je v zadnjem tednu avgusta 633 porazil upornike v bitki pri Davmat al-Džandalu. Po vrnitvi iz Arabije je prejel novico, da se zbira velika perzijska vojska. Odločil se je, da se ne bo spopadel s celo vojsko naenkrat, ampak jo bo uničil po delih. V Hanafizu, Zumielu, Saniju in Muziehu so bile zbrane štiri divizije perzijskih in krščanskih arabskih pomožnih enot.[85]

Novembra 633 je Halid svojo vojsko razdelil na tri enote in ponoči eno za drugo s treh različnih strani napadel te pomožne enote, najprej v Muziehu, nato v Saniju in nazadnje v Zumailu. Te njegove zmage so končale perzijsko oblast v Iraku. Decembra 633 je Halid dosegel obmejno mesto Firaz, kjer je v bitki pri Firazu porazil združene sile sasanidskih Perzijcev, Bizantincev in krščanskih Arabcev. Bitka je bila zadnja v njegovem osvajanju Mezopotamije.

Halid je potem, ko je zapustil Mezopotamijo, v Siriji vodil kampanjo proti Bizantinskemu cesarstvu. Poveljstvo v Mezopotamiji je prevzel Mitna ibn Haris. Perzijci so ponovno zbrali vojsko, da bi povrnili izgubljeno Mezopotamijo, pred katero se je Mitna ibn Haris umaknil na rob Arabske puščave in čakal na okrepitve iz Medine. Po prihodu okrepitev pod poveljstvom Abu Ubajda al-Takafija je arabska vojska v bitki pri mostu leta 634 doživela katastrofalen poraz. Abu Ubajd je v bitki padel, Al-Mutana pa je rešil vojsko pred popolno katastrofo z junaško obrambo mostu čez Evfrat.[86] Povratni ukrepi proti Perzijcem so bili odloženi do odločilne muslimanske zmage proti Bizantincem v Levantu v bitki pri Jarmuku leta 636. Omarju je nato uspelo premestiti vojsko na vzhod in nadaljevati ofenzivo proti Sasanidom. Na na vzhod je poslal 36.000 mož in 7.500 mož s sirske fronte pod poveljstvom Saida ibn Abi Vakasa. Sledila je bitka pri al-Kadisiji, odločilna bitka v kampanji.[87] Zmaga se je sprva nagibala na perzijsko stran, tretji dan pa so pobudo prevzeli muslimani in zmagali. V bitki je bil ubit legendarni perzijski general Rostam Farohzad. Po nekaterih virih so bile perzijske izgube 20.000, arabske pa 10.500 mož.

Po tej bitki so muslimanske vojske začele prodirati proti perzijski prestolnici Ktezifon, ki jo je Jazdegerd III. po kratkem obleganju evakuiral. Ko so Arabci zavzeli mesto, so nadaljevali pohod proti vzhodu in zasledovali Jazdegerda in ostanke njegove vojske, ki se je poskušala zbrati vpogorju Zagros.[87] Arabci so kmalu zatem v bitki pri Džaluli odbili velik perzijski protinapad in zmagali v manjših bitkah pri Kasr-e Širinu in Masabadhanu. Do sredine 7. stoletja so osvojili celotno Mezopotamijo, vključno z današnjo iransko provinco Huzestan. Kalif Omar svoje vojske ni nameraval poslati čez gorovje Zagros na Iransko planoto, po enem od izročil zato, ker je želel imeti med seboj in Perzijci "ognjeni zid". Poznejši komentatorji njegovo odločitev pojasnjujejo kot razumen previdnosten ukrep proti prekomernemu širjenju ozemlja, na katerem je bilo treba najprej vzpostaviti oblast. Perzijci so stalno spodbujali upore na svojih izgubljenih ozemljih in za razliko od Bizantincev poskušali povrniti izgubljena ozemlja. Omar je še naprej pritiskal na perzijsko ozemlje in sčasoma osvojil velik del njegovega ozemlja. Jazdegerd je do leta 641 zbral novo vojsko in se spopadel z Arabci bitki pri Nihavandu, približno šestdeset kilometrov južno od Hamadana v današnjem Iranu. Rašidunska vojska pod poveljstvom Omarjevega generala Al-Numana ibn Mukrina je ponovno premagala perzijske sile. Muslimani so to razglasili za "zmago nad zmagami", po kateri se Perzijci niso več učinkovito upirali.[87]

Prodiranje Arabcev na iransko ozemlje je bilo kljub temu počasno, predvsem zaradi velikih razdalj in sovražnega razpoloženja prebivalcev. Mesta in trdnjave je bilo treba zavzeti eno za drugo.[87] Jazdegerd se je z vse manjšo skupino podpornikov umikal proti vzhodu, na koncu v Horasan, kjer je bil umorjen.[87] Leta 642 je Omar zbral vojsko, da bi osvojil preostanek Perzijskega imperija. Vojska je osvojila celoten današnji Iran, Veliki Horasan, vključno z Afganistanom, Transoksanijo, Beludžistan in Makran v današnjem Pakistanu, Azerbajdžan, Dagestan, Armenijo in Gruzijo. Meje Rašidunskega kalifata so na vzhodu segale do spodnjega toka reke Ind in na severu do Amu Darje.

Vojne z Bizantinskim cesarstvom

Bizantinci so se po izgubi Sirije umaknili v Anatolijo in posledično izgubili tudi Egipt. Vojne med muslimani samimi so za več let ustavila muskimanska osvajanja, kar je dalo Bizantinskemu cesarstvu čas, da si opomore.

Osvojitev bizantinske Sirije

Zemljevid rašidunskih pohodov na Levant

Ko je Halid ibn al-Valid utrdil svoj nadzor nad Irakom, je Abu Bakr poslal na bizantinsko fronto v Sirijo štiri vojske pod štirimi poveljniki: Abu Ubajdo ibn al-Džarahom v vlogi vrhovnega poveljnika, Amrom ibn al-Asom, Jazidom ibn Abu Sufjaom in Šurhabilom ibn Hasanom. Njihovo napredovanju je pri Adžnadajnu ustavila bizantinska vojska. Abu Ubajda je poslal po okrepitev in Abu Bakr mu je iz Mezopotamije poslal Halida, ki je sicer načrtoval napasti Ktezifon, in polovico njegove vojske. Vojska je po petih dneh napornega pohoda prišla v severozahodno Sirijo.

V muslimanske roke so najprej padle obmejne utrdbe Sava, Arak, Tadmur, Suhnah, al-Karjatajn in Havarin. Halidovi vojski sta se pri Bosri pridružila Abu Ubajdov in Šurhabilov korpus. Poveljstvo nad združeno vojsko je prevzel Halid. Bosra ni bila pripravljena na napad Arabcev in se je po kratkem obleganju julija 634 predala. S predajo se je hkrati končala vladavina dinastije Gasanidov.

Zemljevid pohoda Halida ibn al-Valida v Sirijo

V Bosri je Halid ukazal poveljnikom vseh korpusov, naj se mu pridružijo pri Adžnajajnu. Po zapisih zgodnjih muslimanskih zgodovinarjev je bila tam zbrana bizantinska vojska 90.000 mož, vendar sodobni viri omenjajo samo 9.000 mož.[88] Bizantinska vojska je bila 30. julija 634 v bitki pri Adadajnu odločilno poražena. Bitka je bila prva večja bitka med muslimani in Bizantinci, ki je prvim omogočila zavzetje osrednje Sirije. Bizantinska trdnjava Damask je bil osvojen kmalu zatem 19. septembra 634. Bizantinski vojaki so dobili ponudbo, da se v treh dneh da z družinami in premoženjem umaknejo iz mesta, ali pa ostanejo v Damasku in plačuje davek. Po preteku treh dni je muslimanska konjenica pod Halidovim poveljstvom dohitela bizantinsko vojsko in jo pri Maradž-al-Debadžu napadla.

Mošeja Al-Aksa v starem delu Jeruzalema
Panela keramičnih ploščic z imeni štirih rašidunskih kalifov; Damask, okoli leta 1600

22. avgusta 634 je Abu Bakr umrl. Nasledil ga je Omar, ki je Halida kot vrhovnega poveljnika vojske zamenjal z Abu Ubajdo ibn al-Džarahom,[89] čeprav je Halid še naprej igral pomembno vlogo pri osvajanjih. Osvajanje Sirije se je pod Abu Ubajdo upočasnilo.

Zemljevid muslimanskih pohodov med osvajanjem osrednje Sirije

Zadnja velika garnizija bizantinske vojske je bila v Fahlu, ki so se ji pridružili preživeli iz Adžnadajna. Bizantinska grožnja je bila dovolj velika, da se muslimanske vojske niso mogle premakniti niti proti severu niti proti jugu. Sledila je bitka pri Fahlu 23. januarja 635, ki se je izkazala za ključ do Palestine. Po zmagi v tej bitki sta Abu Ubajda in Halid odkorakala proti severu proti Emesi (zdaj Homs), medtem ko sta Amr in Šurhabil odšla proti jugu, da bi zavzela Palestino. Medtem ko so bili muslimani pri Fahlu, je cesar Heraklij začutil, da je obramba Damaska šibka, in poslal vojsko, da ponovno zavzame mesto. Njegovo vojsko sta na poti v Damask prestregla Abu Ubajda in Halid na poti v Emeso. Bizantinska vojska je bila uničena v bitki pri Maradž-al-Rimu in drugi bitki pri Damasku. Emesa in strateško mesto Halkida sta z muslimani sklenila mir, ki naj bi trajal eno leto in dal Herakliju čas za pripravo obrambe in zbiranje novih vojsk. Muslimani so pozdravili mir in ga izkoristili za utrditev oblasti na osvojenem ozemlju, ko so izvedeli, da prihajajo v Emeso in Halkido okrepitve, pa so takoj napadli Emeso, jo oblegali in marca 636 zavzeli.[90]

Ujetniki, zajeti v bitki, so muslimane obvestili o načrtih cesarja Heraklija, da ponovno zavzame Sirijo. Povedali so, da se bo kmalu pojavila velika vojska z verjetno 200.000 vojaki, ki bo ponovno zavzela provinco. Abu Ubajda je takoj zbral vse svoje častnike, da bi pripravili načrt za naslednjo potezo. Halid je predlagal, da bi morali združiti vse svoje sile iz Sirije, Jordanije in Palestine in se na ravnini Jarmuk pripraviti na bitko z Bizantinci.

Abu Ubajda je ukazal muslimanskim poveljnikom, naj se umaknejo z vseh osvojenih območij, vrnejo davke, ki so jih zbrali, in se odpravijo proti Jarmuku.[91] Tja se je pomikala tudi Heraklijeva vojska. Muslimani so prišli na bojišče v začetku julija 636, teden ali dva pred Bizantinci.[92] Halidove mobilne enote so že pred bitko v naključnih spopadih uničile krščanske arabske pomožne enote bizantinske vojske.

Bitka pri Jarmuku je potekala v tretjem tednu avgusta 636 in trajala šest dni. Abu Ubajda je poveljevanje v celoti prepustil Halidu. Bizantinci so kljub številčni premoči bitko izgubili. Sledilo je muslimansko obleganje Jeruzalema, ki je v mestu povzročilo veliko lakoto.[93] Omar je oblegancem obljubil zelo velikodušne pogoje vdaje. Kristjanom je obljubil zaščito, svobodo bogoslužja,[36] da cerkve ne bodo spremenjene v mošeje[93] in davek, nižji od tistega, ki so ga plačevali Bizancu.[36] Jeruzalem se je predal aprila 637. Videz kalifa Omarja ob vstopu v mesto je naredil močan vtis na Jeruzalemčane, četudi so bili vajeni bizantinskega sijaja.[36] Omar je dovolil, da bazilika Božjega groba ohrani svoj status, in molil na molitveni preprogi pred baziliko.[93]

Abu Ubajda je poslal Amr bin al-Asa, Jazida bin Abu Sufjana in Šarjela bin Hasana nazaj na njihove prejšnje položaje, da bi jih ponovno osvojili. Večina ozemlja je bila osvojena brez odpora. Sam Abu Ubajda je skupaj s Halidom in 17.000-člansko vojsko krenil proti severu, da bi osvojil severno Sirijo. Halida je s konjenico poslal k Hazirju, on sam pa se je nameraval nastaniti v mestu Kasreen.

Halid je v bitki pri Hazirju premagal še eno močno bizantinsko vojsko in dosegel Kasreen pred Abu Ubajdo. Mesto se mu je predalo. Ko je v mesto junija 637 prišel Abu Ubajda, sta skupaj krenila proti Alepu. Halid je ponovno poveljeval konjenici. Po bitki pri Alepu se je mesto oktobra 637 vdalo.

Zasedba Anatolije

Zadnja leta

Po smrti Mohameda leta 632 so se arabski verski voditelji zbrali da bi izbrali njihovega naslednika. Dva glavna kandidata sta bila Ali in Omar. Zaradi izbora Omarja se je v muslimanstvu začel razkol med suniti in šiiti, kajti šiiti so verjeli, da je bil edini vreden nasledništva Mohameda.

Opombe

  1. ↑ Na ta način so bili izbrani Abu Bakr, Utman in Ali.[6]
  2. ↑ Omarja je za svojega naslednika imenoval Abu Bakr pred smrtjo leta 634.[7]

Sklici

  1. ↑ Versteegh, Kees (2014). The Arabic Language. Edinburgh University Press. str. 126–132. ISBN 978-0-7486-4529-9.
  2. ↑ Taagepera, Rein (september 1997). »Expansion and Contraction Patterns of Large Polities: Context for Russia«. International Studies Quarterly. 41 (3): 495. doi:10.1111/0020-8833.00053. JSTOR 2600793.{navedi časopis}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  3. ↑ Chamieh 1977, str. 39.
  4. ↑ Melchert (2020, str. 63, cf. str. 72, op. 1)
  5. ↑ Zeidan, Adam. »Rashidun«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 19. novembra 2024.
  6. ↑ Bosworth, C.E.; Marín, Manuela; Ayalon, A. (1960–2007). »Shūrā«. V Bearman, P.; Bianquis, Th.; Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W.P. (ur.). Encyclopaedia of Islam (2nd izd.). doi:10.1163/1573-3912_islam_COM_1063.
  7. ↑ »The Biography of Abu Bakr As-Siddeeq«. 2007 – prek Internet Archive.
  8. ↑ Triana, María (2017). Managing Diversity in Organizations: A Global Perspective. Taylor & Francis. str. 159. ISBN 9781317423683.
  9. ↑ Melchert 2020, str. ;63, 72, op. 1.
  10. ↑ Sowerwine 2010, str. 5.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 11,3 Chamieh 1977, str. 42.
  12. ↑ Madelung 1997, p. 31.
  13. ↑ Madelung (1997)
  14. ↑ McHugo 2017, str. 93.
  15. ↑ Jafri 1979, str. 34.
  16. ↑ Fitzpatrick & Walker 2014, str. 3.
  17. ↑ Valerie J. Hoffman, The Essentials of Ibadi Islam (2012), str. 6
  18. ↑ Madelung (1997)
  19. ↑ Fitzpatrick & Walker (2014)
  20. ↑ Fitzpatrick & Walker (2014)
  21. ↑ Chamieh 1977, str. ;44–46.
  22. ↑ Balazuri: str. 113.
  23. ↑ Tabari: Vol. 2, str. 467.
  24. ↑ 24,0 24,1 24,2 Gianluca Paolo Parolin, Citizenship in the Arab World: Kin, Religion and Nation-state. Amsterdam University Press, 2009, str. 52.
  25. ↑ Mikaberidze 2011, str. 751.
  26. ↑ Tabari: Vol. 2, str. 518
  27. ↑ 27,0 27,1 The Arab Conquest of Iran and its Aftermath, 'Abd Al-Husein Zarrinkub, The Cambridge History of Iran, Volume 4, ed. William Bayne Fisher, Richard Nelson Frye (Cambridge University Press, 1999), str. 5–6.
  28. ↑ Battle of Yarmouk River, Spencer Tucker, Battles That Changed History: An Encyclopedia of World Conflict (ABC-CLIO, 2010), 92.
  29. ↑ Khalid ibn Walid, Timothy May, Ground Warfare: An International Encyclopedia, Vol. 1, ed. Stanley Sandler (ABC-CLIO, 2002), 458.
  30. ↑ Campo, Juan Eduardo (2009). Encyclopedia of Islam. Infobase Publishing. ISBN 978-1-4381-2696-8. Pridobljeno 14. januarja 2025.
  31. ↑ Ahmed, Nazeer, Islam in Global History: From the Death of Prophet Muhammad to the First World War, American Institute of Islamic History and Cul, 2001, str. 34. ISBN 0-7388-5963-X.
  32. ↑ Vaglieri 1970, str. 64.
  33. ↑ Madelung 1997, str. 49.
  34. ↑ Hourani, str. 23.
  35. ↑ »The Caliphate«. Jewishvirtuallibrary.org. Arhivirano iz spletišča dne 9. julija 2014. Pridobljeno 16. aprila 2014.
  36. ↑ 36,0 36,1 36,2 36,3 Vaglieri 1970, str. 62.
  37. ↑ Muḥammad Ṣallābī, Alī Muḥammad (2024). ʻUmar Ibn Al-Khaṭṭāb, Shakhṣīyatuhu Wa-ʻaṣruh. Notion Press. Pridobljeno 12. februarja 2025.
  38. ↑ Chamieh 1977, str. 49.
  39. ↑ Pellat (2011).
  40. ↑ 40,0 40,1 شبارو, عصام محمد (1995). First Islamic Arab State (1–41 AH/ 623–661 CE). 3. Arab Renaissance House – Beirut, Lebanon. str. 370.
  41. ↑ 41,0 41,1 Madelung 1997.
  42. ↑ El-Hibri, Tayeb (19. oktober 2010). Parable and Politics in Early Islamic History: The Rashidun Caliphs (v angleščini). Columbia University Press. ISBN 978-0-231-52165-9.
  43. ↑ 43,0 43,1 Ochsenweld, William; Fisher, Sydney Nettleton (2004). The Middle East: a history (sixth izd.). New York: McGraw Hill. ISBN 0-07-244233-6.
  44. ↑ 44,0 44,1 Chamieh 1977, str. 50.
  45. ↑ Tarikh al-Yaqubi, str. 50, 160
  46. ↑ Shafi', Maulana Mufti Muhammad. »Ma'ariful-Qur'an« (PDF). Pridobljeno 1. julija 2022.
  47. ↑ Kazhdan, Alexander, ur. (1991), Oxford Dictionary of Byzantium, Oxford University Press, str. 1892, ISBN 978-0-19-504652-6
  48. ↑ Ibn al-Athir, Al Kamil fil Tarikh, v.3, str. 85; citirano v Chamieh, 1977, str. 51
  49. ↑ Momen (1985, str. 12–16)
  50. ↑ Momen (1985, str. 12, 15)
  51. ↑ Gleave, Robert (2021). »ʿAlī B. Abī Ṭālib«. V Fleet, Kate (ur.). Encyclopedia of Islam (Third izd.). Brill Reference Online.
  52. ↑ Betty, Kelen (1975). Muhammad: the messenger of God. Nashville: T. Nelson. str. 48, 49. ISBN 9780929093123.
  53. ↑ Abbas (2021, str. 34)
  54. ↑ Hazleton (2013, str. 95–97)
  55. ↑ Irving, Washington (1868), Mahomet and his successors, zv. 8, New York: G. P. Putnam and Son, str. 71, arhivirano iz spletišča dne 7. februarja 2024, pridobljeno 6. oktobra 2021
  56. ↑ Abbas (2021, str. 45, 46)
  57. ↑ Hazleton (2013, str. 159–161)
  58. ↑ Peters, Francis (1994). Muhammad and the origins of Islam. Albany: State University of New York Press. str. 185–187. ISBN 9780791418758.
  59. ↑ Kelen, Betty (1975). Muhammad: the messenger of God. Nashville: T. Nelson. str. 85–87. ISBN 9780929093123.
  60. ↑ Watt, W. Montgomery (1953). Muhammad at Mecca. Oxford: Clarendon Press. str. 149–151.
  61. ↑ Abbas (2021, str. 5, 48)
  62. ↑ Miskinzoda, Gurdofarid (2015). »The significance of the ḥadīth of the position of Aaron for the formulation of the Shīʿī doctrine of authority«. Bulletin of the School of Oriental and African Studies. 78 (1): 82. doi:10.1017/S0041977X14001402. S2CID 159678004.
  63. ↑ Momen (1985, str. 12, 13)
  64. ↑ Miskinzoda (2015, str. 69)
  65. ↑ Momen (1985, str. 13)
  66. ↑ Abbas (2021, str. 54, 112, 191)
  67. ↑ Rogerson, Barnaby (2006). The heirs of the prophet Muhammad: And the roots of the Sunni-Shia schism. London: Abacus. str. 40, 62. ISBN 9780349117577.
  68. ↑ Madelung (1997, str. 15, 16)
  69. ↑ Abbas (2021, str. 87)
  70. ↑ Donner 2010, str. ;157–159.
  71. ↑ Netton 2013, str. 358.
  72. ↑ Madelung, Wilferd (2003). »Ḥasan B. ʿAli B. Abi Ṭāleb«. Encyclopædia Iranica. Encyclopedia Iranica Foundation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. novembra 2013.
  73. ↑ Gardner, Hall; Kobtzeff, Oleg, eds. (2012). The Ashgate Research Companion to War: Origins and Prevention. Ashgate Publishing. str. 208–209.
  74. ↑ Howard-Johnston 2006, str. 291
  75. ↑ Pamuk, Şevket (5. maj 2020). »Economic Impact and Consequences of the Plagues on the Medieval Middle East«. Islamic Law Blog. Pridobljeno 9. januarja 2025.
  76. ↑ Brooks, Christopher (6. januar 2020). »Chapter 12: Islam and The Caliphates«. NSCC. Pridobljeno 10. januarja 2025.
  77. ↑ »Making Connections. How did the Byzantine war against the Persians allow for the conquest of the Byzantine Empire by later Arab armies?«. Brainly. Pridobljeno 10. januarja 2025.
  78. ↑ 78,0 78,1 78,2 Vaglieri 1970, str. 60.
  79. ↑ Vaglieri 1970, str. 58.
  80. ↑ A. I. Alkram. »19: The Battle of Chains«. The Sword of Allah: Khalid bin Al-Waleed: His Life and Campaigns. National Publishing House. str. 1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. januarja 2002.
  81. ↑ A. I. Alkram. »Chapter 20: The Battle of the River«. The Sword of Allah: Khalid bin Al-Waleed: His Life and Campaigns. National Publishing House. str. 1. Arhivirano iz spletišča dne 6. marca 2002. Pridobljeno 21. avgusta 2007.
  82. ↑ A. I. Alkram. »21: The Hell of Walaja«. The Sword of Allah: Khalid bin Al-Waleed: His Life and Campaigns. National Publishing House. str. 1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2002. Pridobljeno 21. avgusta 2007.
  83. ↑ A. I. Alkram. »Chapter 22: The River of Blood«. The Sword of Allah: Khalid bin Al-Waleed: His Life and Campaigns. National Publishing House. str. 1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. avgusta 2002. Pridobljeno 21. avgusta 2007.
  84. ↑ A. I. Alkram. »Chapter 24: Anbar and Ain-ut-Tamr«. The Sword of Allah: Khalid bin Al-Waleed: His Life and Campaigns. National Publishing House. str. 1. Arhivirano iz spletišča dne 6. marca 2002. Pridobljeno 21. avgusta 2007.
  85. ↑ A. I. Alkram. »Chapter 26: The Last Opposition«. The Sword of Allah: Khalid bin Al-Waleed: His Life and Campaigns. National Publishing House. str. 1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2002. Pridobljeno 21. avgusta 2007.
  86. ↑ Vaglieri 1970, str. ;60–61.
  87. ↑ 87,0 87,1 87,2 87,3 87,4 Vaglieri 1970, str. 61.
  88. ↑ D. Nicolle, Yarmuk 636 AD – The Muslim Conquest of Syria, str. 43
  89. ↑ A.I. Akram. »Chapter 31: The Unkind Cut«. The Sword of Allah: Khalid bin Al-Waleed: His Life and Campaigns. str. 1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. januarja 2003. Pridobljeno 16. julija 2010.
  90. ↑ »Chapter 32: The Battle of Fahl«. Khalid bin Al-Waleed: His Life and Campaigns. The Sword of Allah. str. 1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. januarja 2003. Pridobljeno 16. julija 2010.
  91. ↑ »The Eve of Yarmuk«. Khalid bin Al-Waleed. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2007.
  92. ↑ »The Conquest of Emessa«. Khalid bin Al-Waleed. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2007.
  93. ↑ 93,0 93,1 93,2 Nicolle (2009), str. 54.

Viri