Rozalinda (luna)

Rozalinda
Odkritje
OdkriteljStephen P. Synnott / Voyager 2
Datum odkritja13. januar, 1986
Oznake
Uran XIII, S/1986 U 4
Značilnosti tira
Srednji polmer orbite
69.926,795 ± 0,053 km[1]
Izsrednost0,00011 ± 0,000103[1]
0,558459529 ± 0,000000019 d[1]
Naklon tira0,27876 ± 0,045° (na Uranov ekvator)[1]
ObkrožaUran
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti72 × 72 × 72 km[2]
Srednji polmer
36 ± 6 km[2]
~16.000 km²[3]
Prostornina~200.000 km³[3]
Masa~2,5×1017 kg[3]
Srednja gostota
~1,3 g/cm³ Predvideno
~0,012 m/s2[3]
~0,031 km/s[3]
sinhrono vrtenje[2]
0°[2]
Albedo0,08 ± 0,01[4]
Temperatura~64 K[3]

Rozalinda je Uranov notranji satelit.

Odkritje in imenovanje

Luno Rozalindo je odkril Stephen P. Synnott 13 januarja 1986 na posnetkih, ki jih je naredil Voyager 2. Takrat je dobila začasno oznako S/1986 U 4 [5]. Uradno ime je dobila po Rozalindi iz Shakespearjeve komedije Kakor vam drago. Spada v »Porcijino skupin« lun, ki imajo podobne tirnice in fotometrične lastnosti. V to skupino spadajo še Bjanka, Kresida, Desdemona, Julija, Porcija, Belinda, Kupid in Perdita.

Lastnosti

O luni Rozalindi je znana samo tirnica [1], premer [2] in albedo. Njena gostota je okoli 1,3 g/cm³, kar je manj kot gostota Zemlje. To kaže na to, da jo sestavlja v veliki meri tudi vodni led. Njena površina je zelo temna (albedo je 0,08[4]). Težnostni pospešek na površini je komaj 0,0012 m/s². Na posnetkih Voyagerja 2 izgleda okroglo telo.. Njena površina je siva[2].

Opombe in reference

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Jacobson, R.A. (1998). »The Orbits of the Inner Uranian Satellites From Hubble Space Telescope and Voyager2 Observations«. The Astronomical Journal. 115: 1195–1199. doi:10.1086/300263.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Karkoschka, Erich (2001). »Voyager's Eleventh Discovery of a Satellite of Uranus and Photometry and the First Size Measurements of Nine Satellites«. Icarus. 151: 69–77. doi:10.1006/icar.2001.6597.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 izračunano iz ostalih parametrov
  4. ↑ 4,0 4,1 Karkoschka, Erich (2001). »Comprehensive Photometry of the Rings and 16 Satellites of Uranus with the Hubble Space Telescope«. Icarus. 151: 51–68. doi:10.1006/icar.2001.6596.
  5. ↑ Smith, B. A. (16. januar 1986). »IAU Circular No. 4164«. Pridobljeno 6. avgusta 2006.

Zunanje povezave