Slovenske železnice

Logotip Slovenskih železnic

Slovenske železnice, d. o. o. (krajše le Slovenske železnice; kratica SŽ) so slovensko podjetje, ki je upravitelj železniške infrastrukture in izvajalec železniškega prometa v državi.

Od 10. junija 1992 so Slovenske železnice članica Mednarodne železniške zveze (UIC).

Zgodovina

Železniška postaja Zidani Most (1897)

Avstrijsko obdobje

Zgodovina železnic na Slovenskem se začne v obdobju Avstrijskega cesarstva oziroma poznejše Avstro-Ogrske monarhije, ki je vse do razpada leta 1918 vključevala celotno ozemlje današnje Republike Slovenije. Prvi vlak je na slovensko ozemlje zapeljal že leta 1846, le enajst let pozneje, leta 1857, pa je bila dokončana povezava med Dunajem in Jadranskim morjem, tako imenovana Južna železnica. Železnice so zaradi zemljepisne lege Slovenije od takrat most med severom in jugom ter vzhodom in zahodom.

Kraljevina Italija

Po prvi svetovni vojni je območje Primorske, Istre in dela Dalmacije, po Rapalski pogodbi pripadlo Kraljevini Italiji. Ob tem je del Bohinjske proge, z odsekom do Ajdovščine ter del Južne železnice in s tem tudi progi Pivka-Reka ter Divača-Pulj, prešel pod upravo Italijanskih državnih železnic (FS).

Kraljevina Jugoslavija

Leta 1929 nastane Kraljevina Jugoslavija in zato se tudi železnice poimenujejo Jugoslovanske državne železnice (JDŽ). Leta 1941 JDŽ prenehajo obstajati, razdelijo jih na DRB, FS in MAV, v NDH nastanejo Hrvaške državne železnice (HDŽ), v Srbiji pa (ponovno) Srbske državne železnice (SDŽ).

SFR Jugoslavija

Po drugi svetovni vojni je bil železniški prevoz voden s strani Jugoslovanskih železnic (JŽ), vse do razpada Jugoslavije. 6. novembra 1960 pridejo v Slovenijo prve štiri garniture tirnih avtobusov, ki so bile po osamosvojitvi odstopljene Hrvaškim železnicam.

Tako se leta 1962 začne elektrifikacija proge Postojna–Ljubljana in za njo že drugih, kot so Postojna–Koper, Ljubljana–Jesenice, Ljubljana–Maribor ter Zidani Most–Dobova in tako je leta 1977 dokončana še zadnja elektrificirana proga dotlej, Maribor–Špilje. Po dokončnem razpadu Jugoslovanskih železnic se tiste v Sloveniji preimenujejo v Slovenske železnice (SŽ).

Pendolino ETR 310 Slovenskih železnic (SŽ 310) na Ljubljanski postaji

Slovenske železnice (SŽ)

Leta 1994 je italijanski elektromotornik ETR 310 z nagibnim podvozjem, tipa Pendolino, na preiskusni vožnji 17. septembra, na odseku med Račami in Hočami dosegel absolutni hitrostni rekord na slovenskih progah – 208,2 kilometra na uro. Leta 2000 so SŽ nabavile tri tovrstne garniture.

Siemens Desiro Slovenskih železnic (SŽ 312)

Julija leta 2002 SŽ prejmejo še zadnjo od tridesetih naročenih elektromotornih garnitur serije, imenovanih Siemens Desiro. Od prevzema naprej vozijo v sklopu lokalnih potniških (LP) in regionalnih vlakov (RG) na vseh elektrificiranih progah v Sloveniji.

Aprila 2016 je dokončana elektrifikacija proge Pragersko–Hodoš.

Mreža železniških prog v Sloveniji

Železniško omrežje

Del železniškega omrežja v Sloveniji je elektrificiran (po njem vozijo elektromotorni vlaki), večji del pa je neelektrificiran (po njem vozijo različni tipi dizelskih vlakov). Skupna dolžina železniških prog je 1208 km,[1] od tega je elektrificiranega 609,7 km[2]. V Sloveniji so tri vrste elektrificiranih prog. Največji del je elektrificiran z enosmerno napetostjo 3 kV, med Dobovo in državno mejo s Hrvaško ter med Hodošem in državno mejo z Madžarsko je izmenična napetost 25 kV 50 Hz, med Jesenicami in državno mejo z Avstrijo pa 15 kV 16,7 Hz.

Statistika o železniškem omrežju Slovenskih železnic

Vozni park

Glavni članek: Vozni park Slovenskih železnic.

Najhitrejši vlak v Sloveniji je nagibna elektromotorna garnitura Pendolino serije SŽ 310/316, letnik 2000, ki vozi pod oznako InterCity Slovenija (ICS) med Ljubljano in Mariborom ter Ljubljano in Koprom. Najvišja hitrost, ki jo lahko dosega, znaša 160 km/h (sicer zmore hitrosti do 200 km/h), in sicer jo doseže na relaciji Pragersko–Maribor in Grobelno–Štore.[4] Najnovejša pridobitev za potniški promet so potniški vlaki Siemens Desiro serije 312/317.[5]

Večina dizelmotornih garnitur je proizvodnje Fiat, letnik 1973–1976 (serija 813/814), in "kanarčki" serije 713/715 letnika 1983–1986.[6] V prometu je tudi še nekaj garnitur serije 711, nekdanjih "zelenih vlakov", izdelanih leta 1970.

Aprila 2018 so Slovenske železnice podpisale pogodbo s proizvajalcem Stadler Rail AG za nakup 26 novih potniških garnitur: 11 enonadstropnih elektromotornih, 10 dvonadstropnih elektromotornih in 5 enonadstropnih dizelmotornih garnitur. Maja 2019 je bila podpisana nova pogodba za dobavo dodatnih 16 dizelskih in 10 električnih enonadstropnih garnitur, junija 2023 še dodatnih 20 enonadstropnih dizelmotornih garnitur.[7][8]

Lokomotive, ki vozijo po slovenskih tirih, so dizelske (Regan) ali pa tudi najnovejše Siemensove večsistemke, znane pod imenom Taurus oziroma pod v Sloveniji uveljavljenim imenom Živa. Povprečna starost lokomotiv je približno 20 let.[navedi vir]

  • Lokomotiva SŽ 541
    Lokomotiva SŽ 541
  • Električna lokomotiva SŽ 363
    Električna lokomotiva SŽ 363
  • Električna lokomotiva SŽ 342
    Električna lokomotiva SŽ 342
  • Dizelska lokomotiva SŽ 664
    Dizelska lokomotiva SŽ 664

Nagrade in priznanja

Sklici

  1. ↑ »Železniške proge«. Slovenske železnice. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. aprila 2018. Pridobljeno 17. aprila 2018.
  2. ↑ »Slovenske železnice - Elektroenergetika«. Pridobljeno 15. oktobra 2016.
  3. ↑ http://www.slo-zeleznice.si
  4. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. novembra 2007. Pridobljeno 30. decembra 2006.
  5. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 30. decembra 2006.
  6. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 30. decembra 2006.
  7. ↑ »Novi vlaki Slovenskih železnic«. Nova proga. 17. april 2018. Pridobljeno 17. aprila 2018.
  8. ↑ »Slovenske železnice so podpisale pogodbo za dodatnih 26 potniških vlakov Stadler, skupaj jih bo tako 52«. uporabnastran.si. 27. maj 2019.
  9. ↑ "Podelili letošnjo Valvasorjevo nagrado in tri priznanja". Delo (16.05.1998), letnik 40, številka 111. str. 1. Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije.

Viri

  • Košir, Marko; Bogić, Mladen; Orbanić, Josip: Železniška vozila na motorni in elektromotorni pogon v Sloveniji, Maribor, Pro-Andy, 2019, (COBISS)

Glej tudi

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Slovenske železnice.